Večer:

Na prostoru, kjer je nekoč bilo eno najbolj zloglasnih nacističnih koncentracijskih taborišč Dachau, je bila danes osrednja slovesnost ob 70. obletnici osvoboditve tega taborišča. Udeležila se je je tudi nemška kanclerka Angela Merkel ter se zahvalila preživelim: “Velika sreča je, da so ljudje, kot ste vi, pripravljeni z nami deliti svoje življenjske zgodbe, neskončno trpljenje, ki vam ga je prizadejala Nemčija v času nacionalsocializma,” je dejala. Le ko ljudje slišijo te zgodbe, namreč po njenem prepričanju lahko vidijo obraze in ne več le številk.” Slovesnosti, ki je potekala v močnem dežju, se je udeležilo več kot 130 preživelih taboriščnikov, pa tudi ameriških osvoboditeljev.

Le številke.

Lansko leto so v Odesi ukrajinski skrajneži žive zažgali 42 proruskih protestnikov. Zahodni mediji in politiki so takoj hiteli pojasnjevati, da so vzroki požara stavbe, v katero so se zatekli protestniki, nejasni, med vrsticami celo, da gre krivdo pripisovati njim samim ali nekakšni fantomski ruski zaroti. Ti taisti niso hoteli videti prisotnosti skrajnih nacionalistov v Ukrajini, medtem ko so na vsakem koraku videli tanke ruske vojske. Zavestno so zaprli oči pred porastom fašizma, ker je pač ta fašizem bil v njihovem interesu, četudi so s tem tvegali, da dolgoročno omogočijo prevlado skrajnežev v Ukrajini. Skrajnežev, ki bi utegnili postati podobna grožnja, kot je to postala Islamska država na Bližnjem vzhodu. Spomnimo, da tudi njihove prisotnosti v Siriji niso hoteli videti, ko so skušali pospešiti padec sirskega diktatorja Asada.

Le besede.

Žal je tako, da zahodnim politikom, ko govorijo o človekovih pravicah in o tem, da se tragična poglavja evropske zgodovine ne smejo več ponoviti, ne gre verjeti. Ukrajinska tragedija nam je pokazala, da so za svoje interese pripravljeni podpreti tudi etnično čiščenje na vzhodu Ukrajine, da neke narodnosti skorajda ne priznavajo več za ljudi, ampak le še kot za agente sovražne sile, nad katere je dovoljeno iz dneva v dan deževati rakete in granate. To so tudi ljudje, ki so jih polna usta skrbi za begunce, ki umirajo na poti v obljubljeno deželo, a ne naredijo skoraj nič, da bi reševali njihova življenja. Le tu in tam padejo kakšne drobtinice z bogataševe mize. To so tudi ljudje, ki sadistično uživajo ob trpinčenju grškega naroda in nenehno vpijejo ‘delajte tako, kot vam rečemo, sicer…!’

Advertisements