‘Nismo si zato želeli demokracije in samostojnosti, da bo peščica prevratnikov zdaj spreminjala narodno zavest in ponos’, piše Miran Ališič za Fokuspokus.si:

Slovenska javna televizija bi morala v tednih pred in po letošnjem 9. maju oblikovati programe, ki bi veličastno, zanosno in z jasnim sporočilom za mlajše gledalce obravnavali dogodke pred sedemdesetimi leti. To je njena dolžnost. Če so to zmogli poraženi Nemci, bi še toliko bolj morali za to poskrbeti na slovenski, zmagovalni strani.

Namesto tega pa ob vsakem takem praznovanju ostane grenak priokus, ki si ga vsiljujemo sami sebi.
Le kako lahko nek urednik ali novinar ob slavljenju zmage nad nacizmom pomisli, da si tudi druga stran zasluži svojo resnico in svoj pogled? Bojim se, da je v ozadju umazana preračunljivost, da bi z mnogimi zgodbami in tragičnimi usodami posameznikov omehčali gledalce in zameglili bistvo našega spomina!

Zelo dober zapis. Ta grenak priokus, ki ga imamo v Sloveniji, ni normalen. Številni drugi narodi imajo velike tragedije v svoji zgodovini, a se zaradi tega ne ponižujejo pretirano, se ne jočejo za poraženci revolucij in vojn, ampak gradijo svojo samopodobo na ponosu na zgodovinske dogodke. Imajo svoje junake, svoje velike trenutke, ki jih častijo. Grki pač ne jočejo za Trojanci.

Saj je mesto za obžalovanje krivic, ki so se zgodile v preteklosti, sploh pa za lekcije, ki se jih lahko naučimo v tem času, da jih ne bi več ponavljali, toda je mesto tudi za ponos, za proslave. Saj je res treba praznike oblikovati tako, da povezujejo čim več državljanov, toda tudi tukaj je nekje meja, do kod je mogoče iti.

Advertisements