Usoda majhnih držav je, da so igrišče imperijev.

Hladna vojna med Rusijo in zahodom je v polnem teku in bojišč je mnogo. Sirija je razsulo, v katerega se vmešavajo vsi po vrsti, med njimi tudi Rusija in ZDA, Ukrajina niti približno ni mirna, čeprav je večinoma izginila iz poročil, nova vroča točka bi kmalu lahko postala Moldavija, kjer tako Moldavija kot Ukrajina skušata blokirati ruski vojaški kontingent v uporniškem Pridnestrju.

V Makedoniji so se stvari potem, ko je makedonska oblast začela razmišljati o sodelovanju v alternativi propadlemu plinovodu Južni tok, ki bi naj podobno kot Severni tok Nemčiji, južni in srednji Evropi prinašal plin mimo nestabilne Ukrajine, zaostrile prehitro, da bi lahko verjeli v naključja. Najprej albanski teroristi, od katerih jih je kar nekaj prišlo s Kosova, ki ni nič drugega kot protektorat zahodnih sil, predvsem pa gosti največjo ameriško vojaško oporišče v regiji. Potem poskus barvne revolucije, ki naj spodnese na demokratičnih volitvah izvoljeno oblast. Svetovni mediji so tudi hitro odkrili to majhno državico sredi Balkana, kaj, odkrila jo je celo ruska diplomacija, ki je v protestih videla zaroto zahoda, da jim prepreči gradnjo plinovoda.

Problem barvnih revolucij je, da vse potekajo po podobnem scenariju. Zahodne nevladne organizacije začnejo uriti lokalne aktiviste in jih zalagati z denarjem, tako da ti lahko pripravijo proteste proti nezaželeni vladi. Ti zasedejo kakšen pomembnejši trg ali ulico, tam postavijo šotore in se utaborijo. Priredijo miting in zahtevajo padec oblasti, ki da ji nasprotuje večina prebivalstva. To dokazujejo s preštevanjem protestnikov, ki jih je lahko nekaj tisoč, celo nekaj deset tisoč. Mediji, naklonjeni zamenjavi oblasti, njihovo število seveda precenijo. Kmalu se pojavijo veleposlaniki in diplomati držav, ki so jim protesti v interesu, razdelijo piškote in izrečejo podporo svobodi in demokraciji ter pozovejo oblast, naj se pogaja. Ali kar odstopi. Če tega ni, protestniki vztrajajo, slej ko prej pride do posredovanja varnostnih sil, nasilja, stvari pobegnejo izped nadzora in preden rečeš piškot, je izveden državni udar, ali pa je država v državljanjski vojni.

Jasno je, da je proteste zelo težko organizirati, če ni med državljani zadostnega nezadovoljstva. Države kot so Libija, Sirija, Ukrajina, so kar klicale po uporu zatiranih in zunanje sile so jih zlorabile v svoje namene. Del krivde za propad teh držav gotovo leži pri njihovih vladarjih.

Ker barvne revolucije potekajo po znanem scenariju, jih je mogoče tudi poraziti. Kar je potrebno, je organizacija kontra protestov in disciplinirano delovanje varnostnih sil, ki morajo paziti, da ne pretiravajo z nasiljem, hkrati pa morajo iskati voditelje protestov in njihove financerje iz tujine. Seveda kontra protestov ni mogoče organizirati, če med državljani nimaš nobene podpore. Tako oblast v Turčiji kot tudi na Madžarskem imata očitno dovolj podpore, da jih je težko spodnesti, morebiti pa se bo podobno izkazalo tudi za Makedonijo, čeprav so razmere tam bolj zapletene in nevarne. Makedonija je namreč majhna država, s pomembno manjšino, ki jo je mogoče navdušiti za idejo velike Albanije, očitno pa tudi s korumpirano oblastjo, ki ima zadosti nasprotnikov, da je mogoče z njimi organizirati proteste. A za zdaj se zdi, da je črni scenarij, državljanjska vojna, ali državni udar preko protestov, preprečen. Makedonija še ni Ukrajina in upajmo, da to tudi nikoli ne bo postala. Izkazalo se je, da ima oblast kar veliko podpore med državljani, hkrati pa tudi dovolj odločnosti, da obračuna s teroristi, ki bi skušali državo pahniti v državljanjsko vojno.

Kljub temu nevarnost ostaja. Če se makedonska oblast ne bo uklonila zunanjim pritiskom, se ji lahko zgodi še kak teroristični napad, celo širši oborožen upor ter vedno bolj nasilni množični protesti. Kot rečeno, usoda majhnih džrav je, da so igrišče imperijev.

Advertisements