Tragedij migrantov, ki trkajo na vrata Evrope ni konca ne kraja. Prihajajo z vseh strani sveta, bodisi, ker bežijo pred revščino držav, iz katerih izhajajo, bodisi da so žrtve vojnih požarov, ki smo jih pomagali zanetiti tudi mi, na zahodu. Najbolj na udaru te povodnji so južne države članice EU, Grčija, Italija in Španija, preko katerih se večina skuša prebiti do bogatejših držav na severu in zahodu Evrope. Evropska Unija ima tukaj pravo priložnost, da pokaže svojo solidarnost.

Kar ji nekako ne gre najbolje od rok.

Vsi bi pomagali beguncem, ko vidijo posnetke tragedij na morju, ko slišijo številke tistih, ki nikoli ne dosežejo kopnega, ali jih rešijo s potapljajočih se ladij. Toda besede so poceni, pravi obraz se pokaže, ko je treba nekaj narediti, nekaj prispevati. Solidarnosti je tedaj hitro konec in vsak se zapre v svoj svet in noče videti težav soseda. Begunce bi naj po kvotah delili med države čkanice EU in s tem razbremenili tiste, ki so zdaj najbolj obremenjene. Seveda je velika težava, da bi tako mnogi končali v državah, kamor zagotovo nočejo. Kateri begunec bi pa rad živel v Bolgariji ali Sloveniji. Vsi bi raje v Nemčijo, Veliko Britanijo ali na Švedsko. A kakorkoli, nekaj sto ali tisoč beguncev v Sloveniji, v Avstriji, na Češkem, je že razlog, da se taista javnost, ki je prej jokala ob še eni potopitvi ladje s stotinami ljudmi na krovu, postavi proti takšni rešitvi. Zakaj bi plačevali za tuje ljudi, ko pa še za svoje nimamo dovolj, se glasi. Ah, sveta sebičnost.

Pri tem bi se morali zavedati, da je možnost, da bodo Slovenci v nekaj letih doživeli usodo Sircev, dokaj velika. Napetost med Rusijo in zahodom je velika, Ukrajina je propadla država, moč zahoda se krha, Rusija pa ni več pripravljena popuščati, niti za ceno vojne, sploh ker ji hrbet krije Kitajska. Tisti, ki mislijo, da jih vojna ne more doleteti, naj se le spomnijo propadanja Jugoslavije.Tudi tedaj je za marsikoga prišlo kot presenečenje, da so se ljudje pripravljeni pobijati zaradi religije in nacionalisitčnih mitov. Slovenci imamo v sebi dovolj bolečih delitev, zaradi katerih se lahko v času vojne pobijamo med seboj, da ne govorimo o posledicah kakšnega vojaškega pohoda čez naše ozemlje. Živimo pač na prehodnem področju, kjer se preko Madžarske pride do severa Italije in potem dalje na jug Francije.

Le kako bi se počutil Slovenec, ki bi pobegnil pred vojno doma in prispel v zbirno taborišče v Veliki Britaniji, potem ko bi še pred leti z vso sveto jezo nasprotoval, da bi nekaj sto beguncev s severa Afrike namestili v Sloveniji? Usoda se lahko hitro obrne.

Nameščanje beguncev po državah članicah EU seveda ni dokončna rešitev, je pa korak v pravo smer, podajanje roke tistim, ki jo potrebujejo. V resnici je seveda treba spremeniti zunanjo politiko, ki v ruševanih pušča cele države, sodelovati s sosedami, preko katerih se begunci valijo v Evropo. Potrebujemo programe razvoja revnih držav, da bo vedno manj ljudi pripravljenih prodati vse svoje premoženje za odhod. Stopiti je tudi treba na prste tistim, ki v migrantih vidijo vir poceni delovne sile, ki se jo da po mili volji izkoriščati. Šele na koncu lahko razmišljamo o lovu na tihotapce. Namreč, ta lov na tihotapce in na ladje, s katerimi se prevaža imigrante, se zdi podoben vojni proti drogam. Dokler obstaja povpraševanje, se vedno najdejo načini, da se droga spravi do uporabnikov, ne glede na sredstva, ki jih države namenjajo za lov na preprodajalce. Tako tudi lov in uničevanje ladij ne bo prineslo rezultatov. Če bo tisoče ljudi čakalo na obalah severne Afrike, se bo vedno našel način, da poskusijo priti čez morje. Če kaj, bo pot postala le še bolj nevarna in bo umrlo še več ljudi.

Advertisements