Trendi so očitni. Javnomnenjska podpora Socialnim demokratom se krči, njihov prostor vedno bolj zavzema Združena Levica. Stranka, ki je pred leti imela možnost, da s pravočasnim odhodom na volitve, na kar je lahko vplivala sama, dobi čez 30 poslanskih mest, je vso svojo podporo zakockala, tako da ji grozi, da je po naslednjih volitvah ne bo več v Državnem Zboru. Če je pred leti lahko računala na svojo zvesto bazo, ki ji je prinašala tam okoli 10%, ji to bazo zdaj spodkopava politična alternativa, ki je ni strah zavzemati bolj radikalna stališča. Kar je za SD še hujše, njihova usmeritev proti sredini jim bo težko prinesla uspeh, če bodo tam vladale razne instant stranke.

Grška zgodba je tesno povezana z razrednim bojem po vsej Evropi. Politične in finančne elite se bojijo prihoda bolj radikalne alternative in zato nočejo videti uspeha grške Sirize. Te elite niso le konservativne, mednje spadajo tudi razne samozvane socialne demokracije, ki so že zdavnaj stopile na Blairovo tretjo pot, da bi se otresle radikalizma preteklosti in si pridobile več podpore na sredini in s tem začele zopet zmagovati. Te politične stranke, med katere spada tudi slovenska SD, so s svojim kompromisarstvom izgubile stik z realnostjo. Namreč, volilno telo se zgodovinsko premika sem ter tja, kar je prinašalo uspeh pred desetletji, ga danes ne več in ga jutri morebiti spet bo. Vedno bolj kaže, da se je del volilnega telesa znova premaknil bolj na levo in si ne pusti več prodajati puhlic o odgovornih političnih strankah, ki v imenu stabilnosti žrtvujejo cele skupine ljudi, da padejo v bedo in obup.

 photo grexit_zpskbqyqbeu.jpg

Ali kot je v Mladini zapisal Grega Repovž:

Preprečitev vzpona nove levice, začenši s Sirizo, omogoča evropski eliti ohranjanje pridobljenega privilegiranega položaja. In za to in le za to gre: da imamo v resnici klasičen konflikt, kjer višji in premožnejši sloji tlačijo nižje, saj je njihovo premoženje, udobje in bivanje utemeljeno na sedanjih medsebojnih razmerjih. Tudi pri nas je tako: treba je biti pozoren, kako stranke vse bolj unisono napadajo Združeno levico. Enotnost gre od leve do desne. Zakaj? Ker med večino političnih strank velja neko tiho sodelovanje. Ko pride SDS na oblast, na primer dovoli predstavnikom SD, da ohranijo položaje (so le umaknjeni na za odtenek slabše plačane in manj vidne), ko se SD vrne, zamenja le redke in le najbolj izpostavljene predstavnike SDS. In čeprav navzven slišimo bučni spopad, se teh pravil vedenja te etablirane stranke držijo. Zato jih seveda zmoti prihod katerekoli nove stranke v ta peskovnik. To so nenapisana vedenja establišmenta.

Grška kriza bo še odmevala. Obstaja celo nevarnost, da je uničenje Grčije načrtovano, s čimer bi se skušalo volilno telo po Evropi prepričati, naj nikar ne volijo alternative. Jasno je namreč, da je po vseh teh letih krize, šele zdaj nastopila nevarnost elitam, da jih na demokratičen način spodijo z oblasti. Stranke podobne Sirizi se pojavljajo od Španije do Slovenije in s političnega sveta brišejo tiste stranke, ki so se do zdaj imenovale za levico.

Če bi ocenjevali po organizaciji, članstvu in kadrih, bi menili, da ima SD še veliko prihodnost. Toda v Sloveniji to očitno ni dovolj, da dosegaš dobre rezultate. Poglejmo si le primer Slovenske ljudske stranke, ki je na teh področjih bila prav tako močna, z obilico obrazov, ki jih je lahko potiskala v ospredje, a je kljub temu ostala pred vrati Državnega Zbora. Zelo pomembno je tudi sporočilo in na tem področju ima Združena levica veliko prednost pred SD. Nima namreč zgodovine sprejemanja kompromisov, majhnih izdaj lastnega volilnega telesa. Prinaša svežino, predvsem v jedru dela ZL, Iniciative za demokratični socializem. Ponuja, poenostavljeno zapisano, staro socialno demokracijo, takšno, ki je pripravljena reči ne prevladujoči zgodbi, ki jo vsakodnevno v svet bruhajo ne le elite, ampak tudi mediji. Ponuja takšen program, s katerim se lahko poistovetijo tudi tisti, ki so jih za seboj do zdaj puščali vsi, tudi tisti, ki so se hvalili s svojim socialnim čutom. Razlaga, zakaj ZL pridobiva na podpori je čisto enostavna: njihovi predstavniki govorijo tisto, kar misli veliko Slovencev.

SD bo smešenje in veselo pričakovanje grškega propada s strani nekaterih njihovih članov, še zelo drago stalo. Z omaloževanjem Sirize, češ da gre za neumno populistično stranko, ki skuša z glavo skozi zid, skušajo spodkopati svoje tekmece v Sloveniji. V resnici pa sporočajo svojim volivcem, da se raje, kot da bi se borili za obupane in obubožane, postavijo na stran vladajočih elit, da se raje, kot da bi se povezovali s sorodno politično stranko, borijo proti njej zaradi svojih stolčkov v Državnem Zboru in ohranjanja svojih dobro plačanih službic. Na tak način sekajo vejo, na kateri sedijo.

Dolgoročno to ne pomeni propada socialne demokracije, pomeni le, da bodo stare strukture izginile, nadomestile pa jih bodo nove, z novimi ljudmi. SD več ne bo, bo pa ZL, ali IDS ali kaj podobnega. S tem se bo ponovila zgodba LDS-a, ki se vedno znova reinkarnira v novih političnih strankah in z novimi ljudmi, zdaj s temi, zdaj z onimi poudarki. Zadnja verzija se recimo imenuje SMC.

Advertisements