Kljub varčevanju, ki ima za posledico nenehno krčenje BDP, nižanje plač in pokojnin in višanje števila brezposelnih, kljub vsej ‘pomoči’, je Grčija vsako leto bolj zadolžena. Politika, ki ji jo vsiljujejo, očitno ne deluje, kar pa seveda nikoli ne bo prepričalo tistih, ki bi jih predpisovali vedno isto zdravilo, četudi bi na koncu grške pokojnine spravili že na 200 evrov in plače na 300. Tem ljudem ne bi bilo nikoli dovolj, vedno bi trdili, da je za grške težave krivo grško prebivalstvo samo. Po domače, Grki so leni in si zaslužijo vse, kar jih doleti.

To so taisti ljudje, ki trdijo, da denar leži po cestah, le pobrati ga je treba in so vsi revni in brezposelni sami krivi za svojo usodo. Le če njih doleti izguba službe ali propad podjetja, trdijo, da so sami drugačni in da krivda leži pri potratni državi. Da so sami nesposobni, ne bi pomislili nikdar.

Polona Frelih priše v Delu o lenih Grkih:

»Mit o lenih Grkih grškemu narodu jemlje najbolj pomembno stvar – mednarodno in mednacionalno solidarnost. Enostavni in preprosti miti, ki zadovoljujejo široke množice in se med ljudmi širijo kot virusi, nas oddaljujejo od razumevanja globljih vzrokov gospodarske depresije, v kateri se je znašla evropska celina.«

Nekaj zadržanosti pri interpretaciji statističnih podatkov resda ne škodi, po drugi strani pa je drugače skorajda nemogoče izpodbijati že skorajda ponarodele predsodke o Grkih kot samo še enem v vrsti »lenih balkanskih narodov«.

Domnevno grško lenobo na laž postavlja obsežna raziskava Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki je pokazala, da so Grki leta 2012 delali kar 2109 ur na leto, kar jih je uvrščalo na sam vrh lestvice. Pred njimi je bila samo Južna Koreja, kjer so delali 2193 ur na leto. Za primerjavo: v Nemčiji delavec na leto dela »samo« 1419 ur, na Nizozemskem pa pičlih 1377 ur.

In še:

Grški narod kot glavnega krivca za stanje tik pred bankrotom prikazujejo tudi s trditvijo o zgodnjem odhodu v pokoj, kar na laž postavlja raziskava Eurostata iz leta 2012. Pokazala je, da se Grki v povprečju upokojujejo stari 61,7 leta, kar je več, kot znaša povprečna upokojitvena starost v Nemčiji ali Franciji.

Za takšnimi in drugačnimi omizju smo v zadnjih dneh pogosto slišali tudi pretirane obtožbe o ogromnem grškem javnem sektorju. Po podatkih Mednarodne delavske organizacije (ILO) je bilo leta 2012 v državnih službah v Grčiji zaposlenih 22,3 odstotka grške delovne sile, kar je manj kot, denimo, v Franciji, kjer je bilo v javnem sektorju zaposlenih kar 30 odstotkov delovne sile, na Nizozemskem 27 odstotkov, na Švedskem pa je bilo v javnem sektorju zaposlenih kar 34 odstotkov vseh delavcev.

Globoko zakoreninjen je tudi mit o ležernosti grških predpisov. Je že res, da je siva ekonomija v Grčiji letos dosegla kar 22 odstotkov, v nemškem Spieglu pa so pred tremi leti ugotavljali, da DDV v Grčiji znaša kar 23 odstotkov, v Nemčiji 19, v Španiji pa samo 18 odstotkov. Grčija je uvedla tudi visoke davke na prodajo goriva in cigaret ter tako imenovani luksuzni davek, ki ob nakupu dragih avtomobilov ali jaht znaša dodatnih deset odstotkov.

»Narodi južne Evrope so bolj zainteresirani za dopust kot za delo,« je pred leti ušlo nemški kanclerki Angeli Merkel, podrobna analiza evropske ustanove za izboljšave življenja in pogojev dela Eurofound pa je takrat pokazala, da španski in portugalski delavci povprečno porabijo 22 dni dopusta, grški pa dan več. Nemški delavci na leto dopustujejo kar 30 dni.

V tem svetu najbolj pridni niso tudi najbolj bogati in najbolj leni najbolj revni. Sistem deluje drugače.

Advertisements