Predzgodba je takšna, da je raziskovalec polpretekle zgodovine, Roman Leljak, pred komisijo za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb državnega zbora prinesel pisalo, za katerega je povedal, da bi lahko bilo ubojno sredstvo, kakršne je uporabljala UDBA. Sledila je kazenska ovadba, zaradi česar je bil Leljak povabljen na pogovor na policijsko postajo Ljubljana center.

Tam je sledil zaplet, saj je v prostorih policijske postaje visel plakat pokojnega voditelja Jugoslavije, Josipa Broza Tita, zaradi česar je Leljak zavrnil pričanje. Seveda, Leljak, ki se ukvarja večinoma z dokazovanjem zločinskosti bivšega režima in za katerega je Tito pač le voditelj sistema, ki mu nasprotuje, je storil edino, kar bi od njega pričakovali. SDS, ki ga pri tem podpira, je tudi takoj izkoristila priložnost, da bi prikazala trenutni, demokratični red, kot še zmeraj prepreden z nitmi propadlega režima in da bi povečala pritisk na notranjo ministrico.

Policija se je za svojo napako hitro opravičila. Bržkone gre resnično le za to, da je bilo zaslišanje zaradi prezasedenosti, v eni od pisarn, kamor drugače ne vabijo strank in kjer si policisti po stenah lepijo, kar jim je pač všeč. Takšnih napak si ne bi smeli dovoljevati. V prostorih državnih služb bi moralo biti mesto le za simbole slovenske države, zastavo, grb, morebiti celo tu in tam za fotografijo predsednika republike in za nič drugega. Ne zato, ker bi hoteli s tem soliti pamet državnim uslužbencem, v kaj naj verjamejo, koga naj častijo in hvalijo, ampak zato, da se ohranja vsaj videz nepristranosti.

Tukaj gre za večje vprašanje, kot je plakat Tita. V resnici tam ne bi smel viseti niti plakat za romanje na Brezje, paziti bi morali tudi na modne dodatke, kot so križci ali pokrivala, ki bi jih lahko enačili s pripadnostjo neki verski skupnosti. Ne gre le za ločitev države od religije, za prepoved poveličevanja kraljev, diktatorjev, ideologij, ki niso uradna državna ideologija, gre za popolno prevlado simbolov države v državnih prostorih.

Ne smemo pa seveda pretiravati. Prisotnost nekega plakata ni razlog za odstop pristojne ministrice, dovolj je njegova odstranitev. Potegniti moramo tudi pametno mejo, da ne zapademo v skrajnosti. Recimo, v prepoved prisotnosti duhovnikov na državnih proslavah ali prepoved prisotnosti rdeče zvezde, ob državnih praznikih. Ali v reguliranje, kaj državni uslužbenci počnejo v zasebnem času. Recimo hodijo k maši ali se preoblačijo v pionirčke in mahajo z jugoslovanskimi zastavami. Tudi to lahko kazi videz nepristranosti, ampak ali je res naloga države, da se vtika v življenja svojih uslužbencev, ko niso na delovnem mestu? Ne rečem, če bi recimo sodnik v zasebnem času hodil nag po ulici, ali se kako drugače nespodobno obnašal.

Kot lahko vidimo, ta zgodba ni tako preprosta in moramo biti zelo pazljivi, da ne pretiravamo z omejitvami. Na mestu je dobra mera zdrave pameti. Sicer bomo odprli pločevinko s črvi, ki jih bomo potem težko spravili nazaj.

Advertisements