Ko opozarjam, da so mediji del problema, se že malo ponavljam, toda temu je dejansko tako. Za stanje, v kakršnem se nahajamo, ni kriva samo politika, ni krivo samo gospodarstvo, ne nerazščiščene in zlorabljene zgodovinske delitve, ne slabo delujoč javni sektor in počasno pravosodje, krivi so tudi mediji. Ti ne le, da delujejo kot podaljški interesov posameznikov in skupin v družbi, ne v interesu večine, v notranjem ustroju so v neenakosti odnosov podobni preostanku družbe. Za ene je tako vedno mogoče vse, za druge nikoli nič.

V odslovitvi Erika Valenčiča z RTV Slovenije, lahko vidimo odmeve te bolezni, ki razjeda slovensko družbo. Ne, ne gre samo za politične pritiske, za čistke tistih, ki ne delajo tako, kot hočemo mi. Gre za nekaj še mnogo hujšega, za tisto brezbrižnost, ko so vodilni pripravljeni za svoje projekte razmetavati z denarjem, po drugi strani pa so sposobni v imenu varčevanja svojim zaposlenim odmerjati število kulic in jih metati na cesto, četudi s tem privarčujejo le drobiž.

Piše Valenčič:

Zadnjih nekaj mesecev so se med sodelavci in sodelavkami razširile informacije, ki se potrjujejo kot resnične: da bo zaradi varčevanja in domnevne racionalizacije prišlo do odpuščanj oziroma odpovedi in celo ukinjanja oddaj. Tu prispemo na polje ošabne nesramnosti. Vodstvo je zapravilo več kot 450.000 evrov za neuspelo razvedrilno oddajo Ne se hecat’, potem pa v imenu varčevanja, recimo, odslovilo mene, ki sem v zadnjih nekaj mesecih od te hiše prejel skupaj zgolj nekaj sto evrov honorarja. Domnevna racionalizacija se uporablja kot izgovor za degradacijo oziroma odstranitev izpostavljenih, kritičnih in za vodstvo motečih sodelavk in sodelavcev.

Mandarini ne obstajajo samo v javnem sektorju, najdemo jih tudi v medijih.

Poznate kulturo kofetkanja, kraljestvo zvez in poznanstev, ki vlada v Sloveniji? Zelo malo ljudi pri nas dobi zaposlitev zaradi svoje sposobnosti, pripravljenosti za delo. Prevladujejo drugi kriteriji. Tistim, ki so nezaželeni, se postavlja ovire, ali, kot piše Valenčič, ‘ mečejo ti polena pod noge, potem pa ti očitajo, da se ti ne da več hitro teči.’ Ali pa se jih treplja po ramenih, dokler pridno delajo, ko pa zahtevajo službo za nedoločen čas ali višjo plačo pa se jih vrže na cesto, češ da le delajo nemir. Tisti, ki so ‘naši’, po drugi strani najdejo odprte roke. Pogosto niti ne gre za kakšne politične delitve, namesto med ‘naše’ se med ‘druge’ uvrstiš že, če nimaš podobnega karakterja, če te ne družijo podobni pogledi na svet, če na prvo mesto postavljaš delo in ne kofetkanja.

Naivno je verjeti, da so mediji nepristranski. Vsi imajo svoje interese. Tudi RTV Slovenija ni izjema. Skozi medije se bije spopad za nadzor nad javnostjo, čeprav je ta boj vedno bolj le spopad z mlini na veter, sploh v časih spleta, kjer lahko vsak predstavi svoje mnenje in večini ni več treba poslušati samo ene strani zgodbe, ker imajo na voljo pač alternativne poglede. A kljub temu je ta boj resničen. Erik Valenčič je le ena izmed njegovih žrtev. Mediji pa ostajajo del problema.

Advertisements