Težko je kapitulacijo grškega predsednika vlade, Aleksisa Ciprasa, označiti za kaj drugega kot popoln poraz njega samega, Sirize in radikalne alternative, ki bi naj Grčijo popeljala po drugačni poti reševanja krize, kot se je to počelo do zdaj. Ko je po referendumu, na katerem je večina Grkov varčevalni politiki zabrusila odločen ne, grški predsednik vlade prednost dal ostanku v evro območju in se zaradi tega celo odrekel svojemu finančnemu ministru, z njim pa tudi podpori dela svoje stranke, je politiki, ki jo je obljubljal, zadal boleč udarec. Na koncu, po mesecih pogajanj, je Grčija bila primorana sprejeti pogoje, ki so bili mnogo hujši, kot če bi že od samega začetka pokleknila pred zahtevami posojilodajalcev, predvsem pa Nemčije in njenih zaveznikov v evro območju.

Grška zgodba ni samo zgodba o propadli državi, ki se je s prevaro pridružila območju evra, ves čas živela nad svojimi zmožnostmi, se nenormalno zadolževala in nikoli resno zarezala v javno porabo in se borila proti neplačevanju davkov, kakor so to ves čas skušali slikati zagovorniki ostrega varčevanja, kot sredstva za reševanje evropskih gospodarskih težav. Ni to samo pripoved o pohodu radikalne levičarske alternative, ki je na valu populizma obljubljala nekaj, česar ni mogla nikoli uresničiti, da bi na koncu pokleknila pred kruto realnostjo in Grčijo ponižala na status države tretjega sveta, kakor se zdaj veselijo številni nasprotniki socializma. Je tudi poučna lekcija o nesposobnosti vladajočih evropskih elit, da se spopadejo s krizo, da ponovno resno zaženejo svoja gospodarstva. Je tudi še en dokaz več o vsej zmedenosti projekta skupne evropske domovine, kjer je težko vedeti, kdo v resnici odloča in katerih odločitve se na koncu zdijo zelo daleč proč od demokracije. In na koncu koncev, je zgodba o strahu pred prihodom alternative, katere predhodnica bi lahko bila grška Siriza. Alternative, ki bi predrugačila številne evropske države in na koncu Evropsko Unijo in evro območje zgradila na drugačnih temeljih.

Prav zaradi strahu pred pohodom alternative, bodisi da je ta levičarska, kot Siriza v Grčiji in Podemos v Španiji, ali desničarska, kot je to Nacionalna fronta Marine le Pen v Franciji, Sirizi ni smelo uspeti. Grčiji je bilo treba dati lekcijo in zanimivo je, da se je zavoljo obstanka v evro območju, ta država na koncu predala brez boja. Da je Aleksis Cipras svojim nasprotnikom za pogajalsko mizo dal tisto, na kar verjetno niti niso upali. Postavil se je v vlogo izdajalca in človeka, nesposobnega odločnih dejanj, s čimer je poslal sporočilo, da je njegova radikalnost le farsa. S tem je dal strelivo svojim nasprotnikom, ki lahko zdaj trdijo, da bi volivci bili neumni, če bi podprli podobne politične stranke po Evropi. Da v resnici alternativa njihovim receptom reševanja krize in vodenju držav, ni mogoča.

Toda, zakaj je Cipras kapituliral? Zakaj je rekel ne planu B svojega finančnega ministra in sprejel program, ki nima veliko možnosti da bi deloval, čeprav ve, da Grčija svojih dolgov nikoli ne bo poplačala in da bo še hujše rezanje odhodkov iz proračuna še bolj otežilo doseganje gospodarske rasti? Odgovor morebiti leži v privlačnosti evropske ideje. Z izhodom iz evro območja bi Grčija ne propadla, čeprav bi doživela hude gospodarske in politične pretrese, toda ta odhod bi se zdel kot odhod od doma, iz Evrope, kateri Grčija pripada, v povezave z Rusijo in Kitajsko, hkrati pa bi s tem bila zavržena možnost tesnejšega povezovanja s sorodnimi političnimi silami prav v tej skupni evropski domovini.

Na celini, ki so jo stoletja pretresale vojne, je zrasla povezava, ki bi naj zagotovila mir. Prost pretok blaga, kapitala, ljudi, skupne institucije, skupna valuta, odsotnost meja. Ta ideja ni bila privlačna samo za nekdaj velike sile, ki so se znašle v svetu, v katerem so same zase postale nepomembne, a so skupaj lahko računale na večjo težo, ampak tudi za majhne države, ki so se nadejale, da se bodo lahko mirno razvijale v svetu skupnih pravil, varne pred agresijo sosedov. Da ne govorimo o priložnosti skupnega trga.

A če je bila ideja dobra, se je njeno uresničevanje izkazalo za problematično. Kar smo namreč dobili, je dokaj nedemokratičen sistem, v katerem večina državljanov članic EU ali članic območja z evrom, niti ne ve dobro, kdo o čem odloča. Kako bi le vedeli, če pa se jim pred očmi vrtijo predstavniki držav članic, predsednik Evropske komisije, lahko gredo na volitve poslancev v Evropski parlament, potem slišijo za Evropski svet, vedo še, da ima Evropska Unija predsednika Evropskega sveta in celo predstavnico za zunanje zadeve, potem pa jih mnoge že zmede, da imajo samo nekatere članice EU skupno valuto evro, slišijo še za Evropsko centralno banko in tako dalje. Ne, državljanom, ki jih politika ne zanima preveč, ne gre zameriti, če se v tej zmešnjavi ne znajdejo.

Tisti, ki se v tej zmešnjavi znajdejo, so tudi tisti, ki jo izkoriščajo za uresničevanje svojih interesov. Spomniti se moramo, da je od začetka krize, ki je k nam prišla čez Atlantik iz ZDA, minilo že mnogo let in da so v tem času predvsem državam evropskega juga, od Grčije na vzhodu, do Portugalske na zahodu, vsiljevali zdravilo v obliki puščanja krvi. Države, ki so bile pred krizo bolj ali manj zadolžene, so soočene s padanjem proračunskih prihodkov, morale nižati proračunske izdatke, da bi čim bolj uravnotežile proračune, krčiti svoje javne sektorje, uvajati pokojninske reforme in raprodajati premoženje. Zdravilo ni delovalo. Hujše je bilo zategovanje pasov, bolj se je gospodarstvo krčilo, brezposelnost rasla, zadolženost držav pa večala. Če si pogledamo samo Grčijo, lahko vidimo, da je njena zadolženost glede na BDP od nekaj nad 100% z začetkom krize narasla na skoraj 180% zdaj in bo z novim reševalnim paketom zrasla čez 200%. Podobno se je zgodilo tudi na Portugalskem in Španiji, vse v zameno za konec krčenja gospodarstva ali minimalno gospodarsko rast. Celotno evro območje je zdaj bolj zadolženo, kot je bilo pred začetkom krize, kar je dokaz, da nižanje proračunskih odhodkov ni storilo nič za zmanjšanje bremena dolgov. Gospodarska rast na ravni evro območja ne presega odstotka.

V tem trenutku ne moremo trditi, da se razmere v prihodnje ne bodo izboljšale. Bržkone bodo tisti, ki so v preteklosti  zagovarjali boleče ukrepe, v prihodnje trdili, da je ravno zaradi njih prišlo do okrevanja. Če bo do občutnega okrevanja prišlo, se bo to v resnici zgodilo kljub njihovim ukrepom, ker so gospodarstva že dosegla dno. Nikakor pa ne moremo za uspeh smatrati leta in leta zastoja, medtem ko se veliki deli sveta razvijajo neprimerno hitreje.

Če se vrnemo v Grčijo, lahko vidimo, kakšni pravzaprav so interesi tistih, ki ribarijo v kalni zmešnjavi evropskih povezav. Najprej, ohraniti svojo prevlado, z uničenjem vsakršne alternative, kar Siriza vsekakor je. Tudi, če to pomeni uničenje celotnih držav. Na voljo jim niso le finančni instrumenti, ampak tudi medijska mašinerija, ki nasprotnike označuje za populiste, se iz njih norčuje, jih označuje za lenuhe, kakor to počnejo z Grki, čeprav ti delajo več kot Nemci,  in vzbuja sovraštvo. To ne deluje le na ravni držav, deluje tudi znotraj posameznih držav, v spopadu med zasebnim in javnim sektorjem, pri čemer so zaposleni v javnem sektorju, podobno kot Grki v evro območju, označeni za lene in nepotrebne parazite, brez katerih bi vsem bilo bolje.

Uničenje vseh alternativ, s kanaliziranjem demokracije v izbiro med zelo podobnimi političnimi strankami, ki imajo zaradi evropskih povezav omejeno polje delovanja,  služi ohranjanju prevlade, tudi za ceno nizke gospodarske rasti, širjenja revščine in padanja pomembnosti na globalni ravni. Na nek način se sodobne evropske elite obnašajo podobno kot elite v latinski Ameriki pred desetletji, povsem sposobne živeti obkrožene z bedo in pod nadzorom ZDA, dokler se nihče ne dotakne njihovih privilegijev.

Znotraj te zmešnjave poteka boj med posameznimi državami, pri čemer je Nemčiji uspelo s svojim izvoznim gospodarstvom in veliko gospodarsko močjo, doseči status hegemona, ki se mu vedno bolj priklanjajo manjše države. Če hočete, je Nemčija na poti, da na miren način ustvari svoj imperij, ko ji to ni uspelo z dvema svetovnima vojnama.  Ustvarja se sistem center – periferija in to znotraj same Evropske Unije, pri čemer je tako vzhodu kot tudi jugu Evrope namenjen status nepomembnega obrobja, skorajda že kolonij. Tiste države, ki so še članica evro območja, skorajda nimajo več možnosti samostojnega odločanja.

Ne glede na to, kar je pred leti zapisal Francis Fukujama, zgodovine še ni konec. Po svetu, ne le po Evropi, se širi nezadovoljstvo. Alternative ustaljenemu redu prihajajo in odhajajo. Ideologije, ki so se še včeraj zdele pokopane, vstajajo od mrtvih. Grško zgodbo moramo gledati tudi iz tega zornega kota. Kot spopad oligarhije, demokracije, velikih povezav z majhnimi državami, pohoda radikalnih skupin z levega in desnega pola političnega polja, kot gospodarske vojne, skozi katere se ustvarjajo novi imperiji, ali kot nam kaže ukrajinska katastrofa, tudi skozi oborožene spopade in spreminjanje meja. Vse to ob obsežnih medijskih manipulacijah.

Advertisements