Talibani so zavzeli severno afganistansko mesto Kunduz in obkolili bližnje letališče, kjer je ujetih okoli 5000 afganistanskih vojakov. Protiofenziva, ki so jo z letalskimi napadi podprle tudi ZDA, je zaustavljena.

Novice iz Afganistana so zelo podobne tistim iz Iraka lansko leto, ko so pripadniki Islamske države v beg pognali iraške oborožene sile in zavzeli velike dele države, tudi drugo največje iraško mesto, Mosul. V Bagdadu so trdili, da bodo izgubljeno ozemlje kmalu povrnili, a razen ponovne zasedbe Tikrita, niso dosegli veliko. Ofenziva na Ramadi še do dandanes ni prinesla ponovne zasedbe tega mesta, čeprav so jo Iračani napovedovali že davno tega.

ZDA so Afganistan zavzele leta 2001, Irak 2003, vse v okviru tako imenovane vojne proti terorizmu. Spomnimo se odločnosti Američanov v tistih letih, ko so trdili, da se bodo proti islamskim skrajnežem borili tudi desetletja, če bo potrebno in da bodo na koncu zmagoviti. Toda leta so minevala, Američane pa je potrpljenje začelo počasi zapuščati. Stroški vojn v Iraku in Afganistanu so se višali, padlo je na tisoče ameriških vojakov, potrebovali so izhodno strategijo, s katero bi odgovornost za varnost v obeh državah prepustili lokalnim oblastem, hkrati pa obdržali vpliv.

Obojega niso dosegli. Irak je dandanes mnogo bolj iranski zaveznik, kot ameriški. Afganistan se tudi ne obnaša kot kolonija. V obeh državah imajo tudi hude težave s svojimi oboroženimi silami, v katere so ZDA vložile ogromno urjenja, opreme in denarja, a so kljub temu pogosto povsem neuporabne za boje proti upornikom. Iraška vojska je pripadnikom IS s svojim porazom celo prepustila ogromne količine ameriške sodobne vojaške tehnike.  Torej, ne le, da ZDA ne nadzorujejo Iraka in Afganistana, obe državi sta zelo nestabilni in na oblast se lahko vsaj v delih obeh držav zavihtijo skrajneži.

Leta 2001 so ZDA začele vojno s teroristično organizacijo, ki ni imela veliko članov in je bila razpršena po svetu. Lahko smo se smejali trditvam, da gre za vojno proti terorizmu, saj je bilo očitno, da gre prej le za iskanje izgovorov za uničevanje ameriških nasprotnikov, kakršen je bil Sadam Husein v Iraku, ali za širjenje vpliva v Centralno Azijo preko Afganistana. In potem, kako voditi vojno proti terorizmu, ki je le način, kako z ustrahovanjem, ubijanjem dosegati svoje cilje. Vojno lahko vodiš s teroristično organizacijo, z državo, ne z zlom samim. Še več, skrajnežev niti ni bilo toliko, da bi morale ZDA s svojimi zavezniki dirjati na konec sveta v iskanju prividov groze.

Zdaj, v letu 2015, so razmere drugačne. Islamski skrajneži različnih barv, bodisi Islamska država, Talibani, Al Kaida ali kako drugače poimenovani, so močnejši, kot kadarkoli. Islamska država zavzema velike dele dve centralnih bližnjevzhodnih držav in svoje lovke širi po vsej regiji, da, celo v Afganistan, zvestobo pa ji prisegajo še druge organizacije. Gre za resnično nevarnost, ki jo je nujno poraziti, preden po svetu zaseje še več trpljenja in smrti.

Kdo je kriv, da je temu tako? Nedvomno lahko vsaj del krivde pripišemo neumni zunanji politiki ZDA, ki je s svojimi dejanji spodbudila krepitev skrajnežev in padec zmernejših režimov. Ti so, kakorkoli pokvarjeni in nedemokratični, pod pokrovom držali vretje, ki je zdaj z vso silo udarilo na dan. Prišli smo do trenutka, ko resnično potrebujemo koalicijo za boj proti skrajnežem.

Advertisements