Preden je prvo rusko letalo poletelo bombardirat cilje v Siriji, so zahodni mediji že poročali o civilnih žrtvah. Tako je začetek zahodne propagandne vojne proti ruskim operacijam v Siriji komentiral ruski predsednik Vladimir Putin. Zanimivo sicer, da so civilne žrtve tako zelo pri srcu večini zahodnih medijev, kadar jih povzroči nasprotnik elit, katerim služijo, skoraj neopazne pa so,  ko jih zagrešijo letala iz držav, iz katerih sami prihajajo. ZDA cilje Islamske države v Iraku in Siriji bombardirajo že kar nekaj časa. Mislite, da ni nobenih civilnih žrtev?

A v resnici je to vse nepomembno. Po Ukrajini lahko rečemo, da so prepadi tako globoki, da jih nobeno poročanje medijev z ene ali druge strani ne more več prekoračiti. Rusi ne verjamejo ničemur, kar govorijo pri CNN-u, BBC-ju in podobnih. Američani, Francozi in Britanci ničemur, kar govorijo pri RT-ju in Sputnik-u. No, res je, da so izjeme, da javno mnenje nikjer ni enotno, toda po drugi strani lahko trdimo, da ima velika večina mnenje že ustvarjeno in da z odklanjanjem gleda na novinarje nasprotne strani: Bolj kot kadarkoli prej, lahko zdaj trdimo, da celo novinarje štejemo med aktivne udeležence konfliktov. Od večine je resnico iluzorno pričakovati.

Vse kar je pomembno, je kdo na koncu zmaga, kdo doseže svoje cilje. Tako je bilo v Ukrajini, tako je zdaj v Siriji. Pri tem moramo vedeti, da za razliko od ZDA, Rusija ima strategijo. Američani vam ne znajo povedati, kaj sledi padcu Asadovega režima, kdo bo tisti, ki bo vladal v Damasku, ali bo Sirija potlej sploh še enotna država. Videli smo v Iraku in Afganistanu, kako zelo neuspešni so bili pri okupaciji in gradnji novih državnih zgradb. Obe državi sta še vedno nestabilni. V Siriji grozi celo, da se še večjega ozemlja polastijo pripadniki Islamske države.

Rusija po drugi strani stavi na Asadov režim in v vseh njegovih nasprotnikih vidi teroriste. Islamska država ali al Nusra, to je tako za Asada kot Ruse vse eno in isto. Zmernih upornikov ne vidijo nikjer, cilj je celotno Sirijo znova spraviti pod nadoblast centra in potem, mogoče, dovoliti omejene reforme, ki bi državo naredile bolj stabilno. Rusija Sirijo želi videti stabilno, za ZDA tega ne vemo, glede na preteklost pa lahko ocenjujemo, da to ni v njihovem interesu. Razmislite o tem, ko vas bo dosegel nov val beguncev iz Sirije. Ali Iraka. Ali Afganistana.

Zdaj, ni vam potrebno biti briljanten vojaški analitik, da vidite, kako menijo Rusi, Sirci, Iranci, Kitajci, Hezbollah, voditi vojno. Če pogledate na zemljevid Sirije in na letalske napade ruskih letal, vidite, da je prvi cilj zavarovati ključna področja sirskega režima, potem varovati cesto med Damaskom in severom, zato tudi napadi v okolici Homsa in tako dalje. Res je, da na teh področjih ni veliko pripadnikov Islamske države, toda za preživetje Asada je nujno najprej potistniti fronte proč od ključnih področij, da bi šele potem lahko obračunali z  Islamsko državo.

Pri tem je jasno, da Rusi samo z letalskimi napadi ne bodo mogli v kratkem času doseči preobrata v vojni. Če je res, da je v Sirijo prišlo nekaj sto pripadnikov iranskih oboroženih sil in če bodo Kitajci dejansko z letalskimi napadi kmalu posegli v vojno, potem vidimo obrise velike koalicije. Sirski režim namreč že ima velike težave z mobilizacijo, preprosto jim primanjkuje vojakov. Po drugi strani se iz vsega sveta upornikom še vedno pridružujejo prostovoljci, tako da jih izgube žive sile ne prizadenejo toliko. Z ruskimi in kitajskimi letalskimi napadi in iranskimi kopenskimi silami, ki bodo stopile ob bok izmučenim sirskim vojakom, bo režim kmalu začel dosegati zmage.

Kljub temu konca vojne ne gre pričakovati kmalu. Ta vojna bo še trajala.

V Siriji lahko izbiramo le med večjim in manjšim zlom. V pravljice o morebitni zmagi zmernih upornikov, ki bodo ustvarili moderno, demokratično, svobodno državo, ne gre več verjeti. Če se to ni zgodilo v vseh teh letih krvave morije, se ne bo niti v prihodnje. Izbiramo lahko le med rusko vizijo Sirije pod Asadom ali ameriško razbite in uničene države, razdeljene na bojujoče se skupine, ali celo pod nadzorom skrajnežev islamske države, ki po zmagi v Siriji seveda ne bodo odnehali od svojih sanj o novem kalifatu. Ki bi se mimogrede širil celo do Slovenije. V takšnih razmerah je logično, da je bolje podpirati manjše zlo in upati, da bo Asadova zmaga prinesla vsaj odmev stare Sirije. Sirije, o kateri se številni begunci izražajo kot o državi, v kateri jim ni veliko manjkalo.

Advertisements