Jasno je, če si v opoziciji, lahko vladajoče napadaš z vsemi topovi, pri katerikoli temi že pač in s tem skušaš pridobivati več podpore. Točno tako je od vsega začetka delovala recimo SDS, pri čemer je bolj kot ne izražala le mnenje večjega dela slovenskih državljanov. Po drugi strani so nestrinjanje, posebej s postavljanjem ograje na meji s Hrvaško, izražali tudi v ZL, s čimer so zopet le izražali mnenje svojih volivcev.

Čeprav smo priča nenavadni koaliciji med večino medijev in bolj levo usmerjenimi uporabniki spletnih omrežij, ki v svojem poskusu zbujanja simpatij gre celo tako daleč, da blokira možnost komentiranja pod zapise na spletnih straneh medijev, to nima posebnega vpliva na večino državljanov, niti na vladajočo politiko. Prvi so si že ustvarili mnenje, vejetno celo prej, preden je prvi Sirec ali Afganistanec namesto preko Madžarske preko Slovenije poskusil najti svojo pot na sever. Drugi so skušali in še skušajo obdržati mirno glavo ob povodnji, ki jo morajo obvladovati in ob grožnji, da bodo nekega dne na severu zrasle zapornice.

Prevladujoča podoba, se zdi, med državljani je, da čez Slovenijo poteka neobvladljiva invazija drugačnih ljudi, ki s seboj nosijo grožnjo evropskemu načinu življenja. Odklonilnega mnenja ni mogoče prezreti. Kaj odklonilnega, rečemo lahko kar odkrito sovražnega. Nekateri ne vidijo beguncev, ampak kar teroriste, napovedujejo islamizacijo Evrope in se bojijo, da bodo že jutri vse ženske morale naokoli hoditi pokrite, če ne bodo posiljene. Drugi spet povsod vidijo le kupe smeti in zavrženo hrano, ki jo nehvaležni migranti, ki bi morali ostati doma in se boriti v tistih njihovih vojnah, razmetavajo, medtem ko ubogi Slovenci stradajo. Tretji imajo spet drugačne razloge da sovražijo vse te množice, ki se zgrinjajo čez Slovenijo. So še številni, ki v sebi ne gojijo sovraštva, jih je pa strah. Nobena izpoved prostovoljca ali posnetki oči otrok, ki jim jih servirajo mediji, njihovega mnenja ne more več spremeniti.

Ves ta strah, vso to sovraštvo, je mogoče izkoristiti za nabiranje političnih točk. V ljudeh se tvori občutek ‘mi proti njim’, občutek, da je treba zdaj strniti vrste, se braniti. Nič novega, ampak kljub temu skrajno učinkovito. Sploh politična desnica marsikje na zahodu že dolgo časa opozarja pred grožnjo islamskega ekstremizma ali poplavo ilegalnih imigrantov, češ da se na ta način spodkopava zahodna civilizacija. V ZDA se bojijo latino Američanov, v Evropi muslimanov. Iz tega strahu raste podpora politikom, ki obljubljajo, da bodo gradili zidove, radikalno obračunavali s teroristi in kriminalci in bodo na koncu Švedsko vrnili Švedom, Francijo Francozom in tako naprej. Če bo potrebno, se sliši med vrsticami, ne bodo oklevali niti streljati po nepridipravih.

Za Slovenijo je vsa migrantsko begunska problematika ta hip še mimobežna. Ljudje prihajajo in odhajajo. Zaradi tega še ne more imeti bolj radikalnih posledic za slovenski politični prostor. A to še ne pomeni, da se na podlagi odnosa do te tematike ne more premikati podpore političnim strankam. Jasno je, da je Miro Cerar z odločitvijo, da postavi ograjo na meji s Hrvaško, Janševi SDS vzel veliko vetra iz jader. Saj se bodo našli mnogi, ki bodo rekli, da je še vedno preveč neodločen in ki bodo sanjali o tankih na meji, ampak resnici na ljubo se tudi takšni zavedajo, da obstajajo meje, do kod je mogoče iti. Zaradi ograje in uporabe vojske se razmerje moči med SDS in SMC ne bo moglo bistveno spremeniti. SMC se pač s svojo politiko, in z njo tudi koalicijski partnerici, vsaj delno priklanja zahtevam večine.

Kaj pa ZL in vsi tisti, ki prisegajo na odpravo meja? Tudi zanje se verjetno ne bo spremenilo nič. Tudi če večina Slovencev zdaj podpira uporabo vojske na meji in pozdravlja postavljanje ograje, sami vendarle črpajo podporo iz tiste manjšine, ki se s tem ne strinja. Za ZL je dovolj prostora, da se lahko v prihodnje še krepi, ne le da ohranja svoj odstotek podpore. Po drugi strani ni posebej verjetno, da bi že v kratkem bila prisiljena iskati dodatne volivce, da bi si zagotovila zmago na državnozborskih volitvah, zaradi česar bi morala nagovarjati tudi tiste, ki so odkrito nenaklonjeni puščanju odprtih meja za begunce. Bo pa to bržkone bolj pomembno na daljši rok.

Bo torej ta kriza prinesla spremembe v političnih razmerjih moči? Kratkoročno nič ne kaže na to. Se pa dogaja nekaj pomembnega. Tvori se pomembna cepitev volilnega telesa in hkrati tudi političnega prostora. Delitev na tiste, ki si želijo odprtih meja in želijo pomagati vsem, ki si želijo priti in živeti nekje na razvitem zahodu, tudi tiste, ki prisegajo na multikulturalizem in na drugi strani tiste, ki temu nasprotujejo in želijo utrjenih meja in ohranitve njihovega načina življenja. Ta cepitev prihaja v sozvočju z nekaterimi drugimi. Recimo z nasprotjem med zagovorniki socialne države in njenimi nasprotniki, z nasprotjem med zagovorniki višjih davkov, skozi katere se lahko financirajo dejavnosti države in nasprotniki velike države, z zagovorniki regulacije gospodarstva in zagovorniki prostega trga, med pacifisti in zagovorniki oboroževanja. Skoraj zagotovo bomo našli tudi veliko prekrivanje med tistimi, ki zagovarjajo enakopravnost istospolno usmerjenih in tistimi, ki sočutno gledajo na begunce in nasprotujejo zapiranju meja. Skoraj se zdi, da na eni strani nastaja velik, progresivno socialistično pacifističen blok, na drugi pa konservativno ekonomsko liberalen in militarističen blok. Politika se bo tem delitvam prilagodila.

Advertisements