Po napadu na uredništvo satiričnega časopisa Charlie Hebdo, je to drugi napad na francosko prestolnico letos. V usklajenih napadih je umrlo 128 ljudi, v kritičnem stanju jih je nekaj deset, tako da se lahko končno število ubitih še poveča. Gre tudi za tretji večji napad v zelo kratkem času, za katerega je odgovornost prevzela Islamska država. Vedno bolj jasno je namreč, da je rusko potniško letalo nad Sinajem uničila podstavljena bomba, prišlo pa je tudi do napada v Bejrutu, katerega cilj je bila šiitska organizacija Hezbolah.

Vse tri napade povezuje to, da so cilj sovražniki Islamske države. Rusija v Siriji vojaško posreduje in podpira režim, prav tako Hezbolah. V zadnjih tednih je ta koalicija imela kar nekaj uspehov v sirski državljanjski vojni. Islamska država do zdaj še ni bila primarna tarča, a je že doživela kar nekaj udarcev. Francija po drugi strani z letalskimi napadi sodeluje v koaliciji proti Islamski državi, le da je večina njihovih napadov usmerjena na cilje v Iraku. Ne smemo pozabiti niti francoske vpletenosti v vojno v Libiji in posredovanje v Maliju.

Razlog za val terorističnih napadov Islamske države morebiti leži v vedno večjem pritisku, ki ga nanj izvajajo v Siriji in v Iraku. Nič več niso v ofenzivi, ampak jih počasi potiskajo nazaj, od s strani Kurdov pred kratkim osvojenim Sinjarjem, s strani iršakih oboroženih sil skorajda že obkoljenim Ramadijem, do pritiskov sirskih oboroženih sil pri Palmiri in vzhodno od Alepa. S krvavim maščevanjem lahko skušajo povrniti strah, ki so ga še pred kratkim širili med svojimi nasprotniki.

Če smo že pri strahu. Pri enem izmed napadalcev v Parizu so našli sirski potni list, prišlo pa je tudi potrdilo, da je oseba z istim potnim listom kot begunec vstopila v Grčijo. Zakaj bi kdo na teroristično akcijo s seboj nosil potni list, se vprašate? Da ga najdejo, je najbolj logičen odgovor. Po eni strani namreč s tem še bolj prestrašijo Evropejce, češ, vaše nočne more, da so begunci le vojska islamistov, ki prihaja, da vas pobije, so resnične. Po drugi strani za Islamsko državo ne more biti najbolje, če jim izpod nadzora beži prebivalstvo, ki bi ga potrebovali pri gradnji svojega kalifata in bi zaradi tega celo želeli, da se evropske meje zaprejo. Zagotovo so skrajneži pri tem vprašanju v precepu.

 photo is_zpscq3xvuzm.jpg
Podoba sovražnika. Zastave se utegnejo spremeniti, narava sovražnika bo ostala ista.

Po eni strani potrebujejo čim več prebivalstva pod svojim nadzorom, iz katerega lahko potem črpajo vojake in zato ne morejo podpirati begunskega vala v Evropo. Po drugi strani pa dolgoročno računajo, da bodo muslimane v Evropi izkoristili za svoje načrte. Namreč, posamezni napadi, kakršnemu smo bili priča v Parizu, ne morejo zamajati zahodnih držav. Lahko pa privedejo do skrajnih ukrepov oblasti, tudi do povečanja sovraštva do muslimanov, do diskriminacije, celo napadov, zaradi česar se del le teh potem radikalizira in je bolj dovzeten za pridige sovraštva. In imate nove borce, ki se lahko pridejo borit v Sirijo ali Irak, ali pa ti zanetijo nemire kar v državah, v katerih se nahajajo. Če bi bilo muslimansko (v tem primeru sunitsko, kajti šiiti so za IS enako sovražnik, kot kristjani) prebivalstvo dovolj veliko, če bi predstavljalo znaten odstotek, bi lahko v nekaj desetletjih prišlo celo do državljanjskih vojn in prevzema oblasti v šibkejših državah.

To ni nič nemogočega, na podoben način so že uničili Irak in Sirijo, kjer si večina tudi dolgo ni mogla pojasniti, od kod prihajajo legije samomorilskih napadalcev in si tudi ni mogla predstavljati, da bi v njihovih državah napočil boj vseh proti vsem. Slovenci bi se potem, ko smo doživeli propad Jugoslavije, morali še posebej dobro zavedati, kaj nekaj skrajnežev lahko naredi v državi, ki sicer prisega na bratstvo in enotnost.

Smo v vojni, ki ne bo trajala samo nekaj let, zato se moramo navaditi na terorizem, države pa se morajo temu ustrezno prilagoditi. Ne z vojsko, celo s tanki na ulicah, ne z represijo in uničevanjem svobode, ampak z zadostnimi obveščevalnimi in policijskimi silami, s preganjanjem skrajnežev, razumno zunanjo politiko, ki ne bo omogočala, da se celotne države sesuvajo v prah in zaradi tega postajajo gojišča teroristov, na žalost pa tudi z modro imigracijsko politiko. Z imigracijsko politiko, ki ne bo prinesla delčkov Bližnjega vzhoda v večja evrvopska mesta in po drugi strani prevlade domačih desničarskih skrajnežev.

Advertisements