Rusija se za sestrelitev svojega jurišnika tipa SU 24 Turčiji ne bo maščevala z vojaškim napadom. Ne bo raketnih napadov na Ankaro, tisti bombniki, ki so se preizkušali v napadih na sirske upornike, ne bodo preusmerjeni na cilje na jugu in vzhodu Turčije, ali celo nad Istanbul. Posledice bodo, toda vojna to ne bo.

Realnost razmer na tleh je naslednja. Rusija v Siriji vodi omejeno intervencijo. Z letalstvom skuša podpreti kopenske operacije sirskih režimskih sil, ki jim pomagajo pripadniki Hezbolaha in iranski borci. Kopenskega posredovanja ni na meniju. Načrt je, da bo mletje upornikov počasi prineslo večje uspehe, s čimer bo Asad nad večino države znova vzpostavil nadzor. Ruske sile v Siriji in v Sredozemlju, kljub večkrat bombastičnemu poročanju ruskih medijev, niso sposobne voditi vojne proti Turčiji ali ZDA. Tudi, če nameščajo sodobne protiletalske sisteme ali nove prestreznike. Te sile so namenjene predvsem odvračanju nasprotnikov, da bi skušali na silo odstraniti ruske oborožene sile iz Sirije, ali jim preprečiti bombardiranje ciljev, za katere bodisi v Turčiji, bodisi v ZDA, menijo, da pripadajo njihovim zaveznikom ali vsaj koristnim skupinam.

Rusija se Turčiji seveda lahko maščuje na druge načine. Gospodarsko, najprej, s podporo Kurdom tudi.

Toda vprašati se moramo, ali zaostrovanje razmer koristi Rusiji, ali koristi Turčiji? Odgovor je ne. Obe državi sta gospodarsko povezani in prekinjanje stikov škodi obema. Za Rusijo pomeni sovražna Turčija še enega nasprotnika, ki ga lahko ZDA izkoristijo. Podobno kot Ukrajina, lahko Turčija postane velik sovražnik, pripraven zato, da po ukazih Washingtona nase veže znatne ruske sile, ne da bi ZDA morale zato narediti veliko. Turki, za razliko od Ukrajine, si lahko svoje oborožene sile privoščijo.

Za Turčijo, sploh za Erdogana, pomeni konflikt z Rusijo veliko napako. Namreč, Turčija je skozi zadnja desetletja veljala za drugorazrednega zaveznika zahoda, ki se ga da držati na verigi z obljubami povezovanja z Evropsko Unijo. Erdogan jo je z neodvisno zunanjo politiko skušal narediti za nekak most med vzhodom in zahodom, si odpreti prostor za delovanje, s čimer bi okrepil turško gospodarstvo in status. Sodelovanje z Rusijo je bilo pri tem zelo pomembno. A zdaj je Turčija v položaju, da mora računati na podporo NATO pakta, torej predvsem ZDA, saj so vrata za sodelovanje z Rusijo zaprta. To pomeni, da je turške neodvisnosti konec, pomeni pa tudi, da je Erdoganova vladavina ogrožena. Ni skrivnost, da je Erdogan preveč samosvoj voditelj in bi ga mnogi v zahodnih prestolnicah radi videli zamenjanega.

Na kratko, edini zmagovalec te zaostritve so ZDA, ki potrebujejo vedno več zaveznikov, da v svetu, kjer se krepijo konkurenčne sile, še nadalje zagotavljajo svojo prevlado. Same so to vedno manj sposobne, s Turčijami, Ukrajinami, Filipini tega sveta pa je to še mogoče. Ah da, mimogrede, tudi Slovenija spada med te države.

Advertisements