Politiko pogosto pretresajo afere, večje ali manjše, zaradi katerih imajo svoj dan mediji in zaradi katerih se zgraža javnost. Včasih vse skupaj celo pride do sodišč. Vpleteni v nečednosti ali očitane nečednosti včasih odstopijo, včasih so odstopljeni, zgodi se pa tudi, da na svojih položajih vztrajajo naprej.

Problem z medijskimi pogromi in vpitjem javnosti, pogosto že ob najmanjših spodrsljajih je, da se tisti, ki so bolj občutljivi, četudi so morebiti sposobni ali pošteni, raje umaknejo, kot bi prenašali viharje, ali pa se niti ne spravijo v položaj, ko bi jih lahko doletela takšna usoda. Po drugi strani se razvije drug tip politika ali državnega uradnika, ki mu nič ni mar nasprotovanje, ki mu je povsem vseeno, če mu mediji pišejo osmrtnice in vztraja na položaju.

Je potem kaj čudnega, če se vedno znova pojavljajo eni in isti ljudje, ki nam krojijo usodo?

Naša družba, kakor tudi ševilne druge, je prepojena z majhnimi pokvarjenostmi. Kamorkoli se obrnete in malo bolj podrobno pogledate, vidite, kako se izkorišča sistem, kako se posamezniki trudijo, da na vsak način pridejo do največjih koristi zase, tudi če to pomeni, da izkoristijo celo najbližje. To je tudi osnova za vso korupcijo na višji ravni in tisti razlog, zakaj tudi, če nenehoma menjavate ljudi na oblasti, s tem ne pridobite veliko. Posledično tudi vsa družba uči posameznike, da se posebej ne splača biti pošten. Tudi tiste, ki to v osnovi so. Ko gremo višje, se pogosto zgodi, da takšni ljudje, ki bi lahko kaj dobrega naredili, ki bi delovali bolj pošteno in pravično, ki bi celo gledali na skupno dobro, raje ostanejo skriti in varni. Bojijo se namreč tako tega, da jih bo družba višje prisilila, da bodo morali delovati nemoralno, kot tudi, da bodo že zaradi najmanjšega spodrsljaja označeni za pokvarjene. Ko govorimo o majhnih spodrsljajih, mislimo seveda na takšne stvari, kot predrag avtomobil v garaži, tiste počitnice na Maldivih, nič nelegalnega, a vse, kar lahko mediji pograbijo in iz tega naredijo velike zgodbe za majhne ljudi.

In tako nam preostanejo ljudje, ki jim ni mar, koliko pljuvate po njih. Ljudje, ki vedo, kje je moč in se je bodo dokopali in jo potem obdržali, ne glede na nasprotovanje. Če jim boste očitali ne vem kaj, se bodo držali svojega položaja, vedoč, da bodo mediji, z njimi pa javnost, zelo hitro našli kaj drugega, nad čemer se bodo zgražali.

Kje je rešitev? Bojim se, da je ni.  Sistemske rešitve, notranji nadzori, to pomaga le do neke mere, vcepljanje vrednot posameznikom skozi šolski sistem in zabavno industrijo tudi. Toda zdravila, ki bi pomagalo, da dobri ljudje prilezejo na vrh, slabi pa so odstranjeni, ne glede na politično usmerjenost, preprosto ni.  Ljudje pač niso angeli. Če bi bili, sploh ne bi potrebovali oblasti.

Advertisements