Piše se leto 2015, prvi odločilni boji na poti do osvojitve položaja predsednika ZDA so pred nami, republikanski kandidati pa se večinoma pogovarjajo o boju proti terorizmu. Od napadov 11. septembra 2001 je minilo že veliko časa, toda tako imenovana vojna proti terorizmu še kar poteka.

Seveda sta za to, da so se večino zadnjega soočenja republikanski kandidati za predsednika ZDA ukvarjali s tem, kako premagati Islamsko državo in s pooblastili varostnih služb, kriva predvsem napada v Parizu in ZDA. Američani drugih napadov skorajda ne opazijo, za kar krivda leži pri njihovih medijih. Medijih, ki v veliki meri tudi narekujejo, o čem se politiki morajo pogovarjati.

Donald Trump je tako na soočenju moral zagovarjati svoje stališče, da bi dal pobijati sorodnike teroristov in bi izklopil del interneta. Teda Cruza so spraševali, če bi njegovo strateško bombardiranje, s katerim bi preverili, ali lahko puščava ponoči žari, obsegalo tudi prestolnico Islamske države, Rako, kjer živijo civilisti. To sta kandidata, ki imata največ podpore. Kandidata, ob katerih si človek resno zaželi, da bi se v Belo hišo vrnil Bush.

Nič še ni odločeno v ameriški predsedniški tekmi, seveda. Toda trendi so očitni. Donalda Trumpa se ne bo tako lahko znebiti, čeprav ankete kažejo, da v Iowi, ki bo prva na sporedu za zbiranje glasov, bolje kaže Tedu Cruzu. Republikanci, ki se bojijo, da bo zaradi Trumpa, če se bo ta odločil za neodvisno kandidaturo, ali če bo zmagal republikansko nominacijo, zmago gladko odnesla demokratska kandidatka, Hillary Clinton, si belijo glave, kaj storiti. Da, za demokrate se takoreč že skorajda ve, kdo bo zmagovalec. Clintonova, kljub svojim težavam, pravzaprav nima ustreznega tekmeca. Bernie Sanders ima nekaj privlačnosti, toda ne dovolj.

A nazaj k debatam o terorizmu. Ljudje, kot je Trump, odlično uspevajo v časih strahu in negotovosti. Američani, predvsem republikanski del, se bojijo in si želijo močnih voditeljev. Takšnih, ki jim obljubljajo, da bodo ZDA ‘zopet velike’ in bodo brutalno obračunale z vsemi svojimi nasprotniki. Radi poslušajo kako bodo njihove oborožene sile islamske skrajneže zbombardirale nazaj v kameno dobo, ali kako ne bo nobene milosti in podobne neumnosti. Ne zanima jih resnična strategija, raje imajo velike besede. Prav zaradi tega se politiki, kot je Donald Trump, poskušajo vesti čim bolj kot alfa samci, ki se ne bojijo nikogar, ki bodo vse uredili, ki bodo neusmiljeni, ki se nikoli ne opravičujejo in ne kažejo šibkosti in v to silijo tudi druge, ki jim to niti ne leži. Nič čudnega, če se je na zadnjem soočenju Trump norčeval iz Jeba Busha, češ da je prijazen in je voditelj spraševal Bena Carsona, če bi bil kot nevrokirurg sposoben voditi vojno, v kateri umirajo nedolžni.

ZDA imajo pred seboj mnogo hujše izzive, kot je boj z islamskimi skrajneži. Navsezadnje ti, razen občasnega terorističnega napada, ne morejo resno ogroziti ZDA. Za njihovo prihodnost bodo bolj pomembna notranja nasprotja, tako ekonomska kot rasna, vprašanja možnosti izpolnjevanja ‘ameriškega sna’, sposobnosti napredovanja prebivalstva iz revščine v srednji sloj, velike razlike med bogatimi in revnimi, inovativnosti, produktivnosti in tako dalje. Na zunanjepolitičnem področju bo za ZDA bolj kot boj z Islamsko državo, pomembno kako se bodo soočile s kitajsko gospodarsko močjo, rusko obnovo oboroženih sil in interesne sfere, nedelujočo Evropsko Unijo in vsemi njenimi notranjimi nasprotji. Če hočete, tudi z imigranti iz latinske Amerike. Ne z nekaj muslimani, ki v ZDA predstavljajo zanemarljiv odstotek.

Bržkone tudi ameriški volivci želijo izvedeti več o stališčih kandidatov do teh izzivov, vendar bodo, sploh če bo prišlo še do kakšnega terorističnega napada, mediji silili z vprašanji o varovanju Američanov pred teroristi. In kandidati se bodo odzivali, bržkone z vedno bolj slikovitimi napovedmi obračuna s sovražniki, če se polastijo oblasti. To se utegne zavleči celo do soočenja med republikanskim in demokratskim kandidatom. Republikanci bodo storili vse, da se bodo predstavili kot odločna, močna stranka in bodo na tem področju zbijali podporo Hillary Clinton, še posebej zaradi dogodkov v Bengaziju, v Libiji, ko je bila Clintonova državna sekretarka, ubit ameriški veleposlanik. Žalostno pri vsem skupaj, da Trump kot predsednik verjetno ne bi bil nič bolj krvoločen kot Hillary Clinton. Samo bolj glasen je.

Advertisements