Moderne politične kampanje so vedno bolj le komplicirano preračunavanje, kako pridobiti podporo čim več različnih skupin v družbi, ne da bi pri tem dajali preveč konkretne napovedi. So zlepljenka visokoletečih sloganov, kratkih video oglasov, zapisov na socialnih omrežjih, nastopov v občasnih soočenjih, pogovorov s potencialnimi volivci.

Gre za to, da se predstavite kot prazen kozarec, v katerega lahko vsak nalije tistega, kar si želi. Če je namreč kozarec poln, boste lahko nagovarjali le tiste, ki ste jim po okusu. Pomembno pri tem pa je, da je kozarec lepo oblikovan, da si ga vsak želi vzeti v roke. Drugače nimate možnosti.

Tako je tudi z ameriškimi predsedniškimi volitvami.

ZDA so razdeljena država. Nimate samo republikancev in demokratov, imate še celo množico delitev, katerih se morate zavedati, če želite uspeti v predsedniški tekmi. Recimo republikanci. Vaš potencialni volivec je lahko mlad beli konservativen moški, ki verjame, da je Washington leglo korupcije in da ZDA ogroža koalicija islamskih skrajnežev, Rusov, severnih Korejcev in prikritih komunistov. Da ga pridobite, mu morate najprej slikati črno sliko ogroženih ZDA, kjer sovražniki že trkajo na vrata. Predstaviti se morate kor rešitelj, ki ve, kako vladati, ki bo odločno udaril po mizi.

Prav zato republikanski kandidati tako radi govorijo velike besede, kako neusmiljeni bodo s sovražniki, kako jih bodo popolnoma uničili in podobno. Donald Trump je celo govoril o kaznovanju družin teroristov. Ted Cruz, da bi Islamsko državo morali bombardirati tako zelo, da bi videli, če puščava lahko žari v temi. Prav zato, da bi obveljali za odločne, neustrašne, so pripravljeni v kampanji celo žaliti voditelje drugih držav.

Toda potencialni volivci niso samo mladi beli konservativni moški. Lahko imajo tudi libertarna nagnjenja, kar pomeni, da ne morete kar obljubiti fašizma in policijske države. Poiskati morate ravnotežje med vašimi obljubami o močni državi in takšni, ki ne bo posegala v zasebnost posameznika, ki ne bo iz Washingtona naredila imperialnega središča.

Potencialnih volivcev je ogromno. Nekateri hočejo popolnoma ustaviti vsako priseljevanje. Drugi so potomci priseljencev in jih ne morete nagovarjati z napovedmi o gradnji zidov na mejah. Tretji so temnopolti in konservativni in želijo slišati, da bo nova, mogočna Amerika, ki jo obljubljate, našla mesto tudi zanje.

 photo tedcruz_zpsh8p99ecm.jpg
Ted Cruz

V tej zmešnjavi ideoloških, verskih, rasnih razlik, je pravi čudež najti pravo formulo. Pomembno je že, kdo ste. Recimo Marko Rubio je potomec kubanskih priseljencev, že na samem začetku s tem nagovarja eno skupino volivcev. Chris Christie je guverner države New Jersey, ki na veliki zvon obeša svoje izkušnje v izvršilni veji oblasti. Izkušnje, ki jih Rubio nima. In tako dalje.

Da bi bilo vse skupaj še hujše, morate najprej zmagati tekmo v lastni stranki. Hillary Clinton, ki nima pravega tekmeca, je lahko. Pripravlja se lahko na obračun z republikanskim kandidatom. Ni ji treba razkriti vseh kart. Republikanci na drugi strani, morajo napadati drug drugega, pri tem pa tvegajo, da bodo odbili svoje potencialne volivce. Ker nagovarjajo iste skupine, morajo vendarle povedati kakšno krepko besedo, ki pa jim lahko škodi v boju z demokratsko predsedniško kandidatko. Donald Trump, recimo, vodi po anketah, toda njegova stališča lajšajo delo Hillary Clinton, saj ji v naročje priganjajo manjšine, ženske, zmerneže. Če mu bo uspelo prilesti do republikanske kandidature za mesto predsednika ZDA, bo imel veliko težav.

Eno je predvolilna kampanja, drugo kaj kandidati za predsednika ZDA v resnici mislijo, kaj bodo dejansko naredili, če se polastijo oblasti. Vsega ne morejo povedati, kajti zagotovo imajo kakšen načrt, za katerega mislijo, da ga je pametno uresničiti, a se s tem njihovi volivci ne bi strinjali. Zavedajo se tudi, da je politika pogosto igra kompromisov. Bog ne daj, da bi to povedali volivcem, ki zahtevajo brezkompromisne in odločne voditelje.

Na žalost so predvolilne kampanje vedno bolj le še predstave in ne toliko priložnost, da volivci spoznajo, s kom imajo opravka. Večina volilnega telesa niti ni pripravljena posvetiti dovolj časa, da bi brskala po spletu in se poučevala o kandidatih, dovolj jim je kakšno soočenje in zapis na socialnih omrežjih. Svoje mnenje o pijači si ustvarijo na podlagi kozarca, ocenujejo, ali je ta lepo oblikovan, ne kaj je v njem.

Slovencem takšno stanje ne more biti tuje, glede na to, da se jih da prepričati z instant političnimi strankami. Le vodilni obraz in nekaj visokoletečih besed je bilo potrebnih za triumf SMC na zadnjih volitvah v Državni zbor.

Za demokracijo to ni nič dobrega. Politični proces je vedno bolj le predstava za javnost, od izbire predstavnikov ljudstva, do samega odločanja.

Advertisements