Ker ljudje sklepajo na prvo žogo, ne, islam ni v osnovi fašističen, tako kot tudi ne bi mogli po Hitlerjevi ugrabitvi socializma sklepati, da ja socializem že nacionalističen. Na ideologije in religije lahko vežete marsikaj. S krščanstvom lahko branite kapitalizem, fašizem ali socializem, kar nam dokazujejo primeri po svetu. Tako je tudi z islamom.

Zakaj bi morale muslimanske ženske biti pokrite z nikabi in burkami, zakaj ne bi smele nositi minic? V teh časih bi pomislili, da je povsem normalno, da se muslimanske ženske zakrivajo, toda to je tudi posledica pritiskov v preteklih desetletjih. Kot povsem normalno bi lahko veljalo tudi, da se muslimanske ženske oblačijo enako, kot kakšna ameriška pop zvezdnica in s tem s strani klera in nazadnjaških množic ne bi prišle obtožbe, da so navadne vlačuge, ki jih je treba kaznovati.

Od Somalije do Nigerije, od Libije do Sirije, od Afganistana do Indonezije, na pohodu je brutalna, nazadnjaška ideologija, ki jo lahko imenujemo kar islamski fašizem. Vem, nisem prvi, ki bi to oznako uporabil in vem, da ima številne nasprotnike. Ta ideologija uničuje liberalne in sekularne sile in muslimanski svet vleče v temo. Ta ideologija terorizira tudi nasprotnike iz drugih verskih skupnosti, pošilja samomorilske napadalce celo tako daleč kot v ZDA in Francijo, muslimanske skupnosti v teh državah skuša radikalizirati.

Ta ideologija je svoje sanje po novem kalifatu začela uresničevati na ozemlju Sirije in Iraka, z izpostavami v Libiji, Somaliji, Nigeriji, Afganistanu in še kje drugje. Bilo bi narobe enačiti jo samo z Islamsko državo. Druge organizacije skrajnežev se od te razlikujejo le v malenkostih. V malenkostih, zaradi katerih vas lahko ubijejo. Da, tako totalitarno in nekompromisno razmišljanje se širi. Prav zato imajo Rusi v Siriji prav, da večino upornikov mečejo v isti koš, čeprav so med njimi tudi razlike. Razen nekaj liberalnih upornikov, gre le za različne odtenke podivjanih skrajnežev. Če uničite ene, se okrepijo drugi in v bistvu ničesar niste rešili. Prav zato je tako nevarno ameriško koketiranje z Al Kaido, s pomočjo katere bi naj porazili Islamslo državo. Kot da Al Kaida ne bi izvedla najhujšega terorističnega napada v ZDA v zogodovini.

Žrtve tega islamskega fašizma so v prvi vrst muslimani. Nikar ne pozabimo tega. Vsak, ki bi želel živeti v odprti, demokratični, svobodni družbi, v kateri so ženske enakopravne moškim in imajo tudi istospolno usmerjeni pravice, je v nevarnosti. Lahko si predstavljamo, kakšno usodo zanje so si zamislili skrajneži. Lahko si tudi predstavljamo uresničitev njihovih sanj. veliki kalifat zatiranja, kjer ni odstopanja od uradne verzije vladajoče religije, vedno v vojni z vsemi, ki še niso pod njenim nadzorom. Saudska Arabija bi se proti temu zdela zgled svobode.

Mimogrede, Islamska država je zelo socialno usmerjena, kar kaže na podobnosti z evropskim fašizmom v prejšnjem stoletju, ki je prav tako skušal skrbeti za skupnost, medtem ko je odstranjeval vse, ki jih je imel za nezaželene.

 photo afg_zpssntlhyv7.jpg
Afganistanske ženske zdaj in v sedemdesetih

Težko je razložiti, zakaj se v nekem časovnem obdobju krepijo te ali one sile. Tam v petdesetih in šestdesetih bi se napovedovalcu prihodnosti moralo zdeti, da bodo čez desetletja prevladovale sekularne sile, da bo religija izrinjena na obrobje, da bo to doba razuma in tehnološkega napredka, da bo to doba enakopravnosti in večje pravičnosti. Zgodilo pa se je, da so se razlike med bogatimi in revnimi povečale, srednji sloj je vedno šibkejši, skrajna religioznost se vrača, stare ideologije doživljajo preporod. Če so po zahodnih državah borci za pravice drugače spolno usmerjenih, žensk, temnopoltih, itd. dosegli velike uspehe, se je v muslimanskem svetu zgodil  premik v religiozno skrajnost. Na žalost so prav zahodne države s svojim vmešavanjem uspele zrušiti številne sekularne sile in tlakovati pot temu islamofašizmu. Spomnimo se le, kdo je podpiral ‘svete bojevnike’ v Afganistanu proti sovjetski zasedbi. Kdo je zrušil sekularna režima v Iraku in Libiji? Kdo je storil vse, da bi padel sirski režim? Zagotovo so številni mladi muslimani postali radikalizirani ob poročilih o žrtvah vseh teh vojn.

Glede na katastrofalne posledice zahodnih posredovanj v muslimanskem svetu, ki gredo nazaj že vsaj do propada otomanskega imperija in norega vlečenja mej po željah kolonialnih velesil, bi bilo neumestno zahtevati novo posredovanje. Takšno, ki bi odstranilo skrajneže in podprlo liberalne in sekularne sile. Bržkone bi s tem samo še prilili olja na ogenj. Zdi se namreč, da je h krepitvi skrajnežev veliko prispevala nesposobnost lokalnih elit, da bi tekmovale z razvojem preostanka sveta in bi se bile sposobne zoperstaviti zunanjim silam. To in še vpliv Saudske Arabije. Ne bi pa tudi bilo napak aktivno podpirati sekularne sile, četudi niti te pogosto niso popolne, ali imajo celo velike madeže, kakor je to v Siriji in Egiptu.

Počasi bi morali narediti konec pretirani realni politiki, ki za seboj pušča ruševine, v katerih se potem rojevajo pošasti. Sirija je dober primer takšne posledice, ko se ZDA skupaj s Turčijo in Saudsko Arabijo borita proti režimu samo zato, ker je ta povezan z Iranom in Rusijo. Ves govor o človekovih pravicah je le pretveza, kar nam dokazuje vojna v Jemnu, o kateri ne zahodni mediji, ne politika, nočejo veliko govoriti, ker pač gre za vojno zavzeniške Saudske Arabije.

 photo alshabab_zps7ajcx3yy.jpg
Al Šabab v Somaliji. Na zahodu se pogosto ne zavedamo, da nismo edini, ki se borimo proti islamskim skrajnežem

Namesto takšnega bezobzirnega boja proti globalnim tekmecem, bi bilo bolje na prvo mesto postaviti stabilnost.

Motili bi se, če bi menili, da je rast islamskega fašizma omejena le na Bližnji Vzhod, Centralno Azijo ali Severno Afriko. In tukaj imamo velik problem. Z muslimanskimi skupnostmi v Evropi prihajajo tudi nevarnosti, ki pa jih mnogi ali pretirajo, da bi okrepili svojo moč, ali zanikajo, ker jim to trenutno ni v interesu. Zdi se, da smo ob zaslepljenosti levice obsojeni na končni spopad med domačim in uvoženim fašizmom. Levica namreč, kakor kažejo kolnski ali pa še kakšni drugi dogodki, ni najbolje pripravljena reševati problema pred sabo, to je uspešno integrirati večino muslimanov in hkrati uveljaviti svoje vrednote odprte, svobodne in sekularne družbe. Na silo, če je nujno. Raje, v strahu pred domačimi sovražniki na politični desnici, zanika, da bi karkoli bilo narobe. In se tako še potaplja.

Kaj šele, da bi obstajalo neko razumevanje meja imigracije, integracijske sposobnosti evropskih držav.

Toda če je bilo posredovanj v muslimanskem svetu preveč, je boja za vrednote, na katerih sloni zahodna civilizacija, doma odločno premalo. V resnici je treba ponoviti spopad s skrajneži v krščanstvu, ki je tudi trajal desetletja in je privedel do sekularnih družb modernega sveta, v katerih lahko uživamo velik nabor svoboščin. Nekateri na levici so v ta boj še vedno tako zelo potopljeni, da niso sposobni uvideti, da jim s strani islamskih skrajnežev grozi večja grožnja.

V resnici je ta boj preprost in zahteven obenem. Vztrajati se mora pri enakopravnosti pred institucijami države, ki so edine, ki lahko o čemerkoli odločajo. Nobenih islamskih sodišč, nobene posebne kulture, ki omogoča zatiranje žensk, nobenih getov, v katere državna policija ne bo šla, ker je preveč nevarno. Strogo preganjanje pridigarjev sovraštva. Svoboda govora ima svojo mejo, ki je ne sme prestopiti. Pozivanje k ubijanju je že ena. Konec mižanju, ko se tvorijo skrajne skupine, ki potem celo odhajajo bojevati se v državljanjske vojne, kot je sirska. Vsi vemo, zakaj se v tem primeru miži, tudi če se potem borci Islamske države in podobni vračajo v Evropo. Ker je pač Asad sovražnik in je v vojni dovoljeno vse. Ni in ne sme več biti.

Zelo pomemben je tudi kulturni boj. Saj ga poznamo iz lastne zgodovine. Potrebujemo medijsko in kulturno ofenzivo proti skrajnežem, a takšno, ki bo na svojo stran pridobivala zmerneže. Prav zaradi tega je napak vse muslimane označevati kot sovražnike, celo kot potencialne teroriste. Ker vsi to niso. Večina jih je žrtev.

Tak kulturni boj lahko vodimo ne le preko recimo televizijskih serij ali predstav, v katerih predstavljamo muslimanske like, ki so integrirani in napredni, ampak tudi s podporo številnim liberalnim muslimanom, ki nasprotujejo pohodu nazadnjaštva. Ni jih tako malo. Le naša zaslepljenost z domačimi in evropskimi elitami nam onemogoča, da bi jih videli. Ta boj moramo iz boja med zahodno civilizacijo in nazadnjaško religijo spremeniti v boj med skrajneži in zmerneži, pri čemer moramo seveda vztrajati pri svojih vrednotah.

Advertisements