Štiri leta po Gadafijevem padcu  je Libija v razsulu, razbita med dve nasprotujoči si vladi in v nevarnosti, da se države polasti skrajna Islamska država. Omejeno posredovanje zahodnih držav, ki so z letalskimi napadi in posebnimi enotami podprle domače upornike, se je za Libijce sprevrglo v nočno moro, ko se je nekoč cvetoča diktatura spremenila v nevarno, revnejšo in kaotično črno luknjo na severu Afrike.

Zahodne sile so, enkrat ko so dosegle svoj cilj strmoglavljenja osovraženega diktatorja, Libiji obrnile svoj hrbet. Niti toliko niso za to državo poskrbele, da bi zavarovale njeno naftno industrijo. Namesto da bi se v državo začela stekati ustrezna pomoč, ki bi jo pomagala stabilizirati, so prav tiste sile, ki so posredovale, raje gledale proč. Posledice so očitne.

Prav zaradi tega je na mestu dvom, da bo vnovično posredovanje Libiji prineslo kaj koristi. Šlo bi naj za omejevanje prisotnosti skrajnežev Islamske države. Če lahko sklepamo po operacijah v Siriji in Iraku, kjer je Islamska država zgradila svoj kalifat, potem bo šlo večinoma za letalske napade in pomoč posebnih enot libijskim zaveznikom, kdorkoli že ti bodo. V Iraku in Siriji takšna strategija ni prinesla večjih uspehov, mnogo bolj je koristilo rusko posredovanje v Siriji in iranska pomoč tako v Siriji, kot tudi v Iraku.

Vsekakor kakršnemukoli posredovanju proti Islamski državi ne gre nasprotovati. Vsakršno omejevanje njihovega delovanja je dobrodošlo. Toda glede na dozdajšnje izkušnje, vseeno ne gre pričakovati preveč.

Advertisements