Živimo v časih globalnega imperija, ki je nastal po propadu Sovjetske Zveze, svoje začetke pa ima v samomoru evropskih imperialnih sil v dveh svetovnih vojnah v prejšnjem stoletju. Ta globalni imperij, ki mu načeljujejo ZDA in ki ima svoje gospodarske, finančne, vojaške, kulturne in medijske elemente, je skoraj dvajset let obvladoval večino planeta. Njegovi medijski podaljški so ga razglasili za ‘svet’, proti kateremu se upirajo le ‘izolirane’ diktature. Skorajda, kot da bi skušali svet predstaviti kot civiliziran imperij, ali mednarodno skupnost in kot odpadnike, ki jih je treba uničevati.

Prihaja obdobje multipolarnega sveta. V resnici je z eno nogo že tukaj. Kitajska je postala gospodarska velesila, Rusija energetska velesila, države kot Indija in Brazilija imajo vedno več teže. Ameriška vojaška moč je po drugi strani skrhana, da ne govorimo o impotentnih evropskih državah, ki skorajda niso več sposobne namenjati osnovnih sredstev za svoje vojaške sile, hkrati pa tudi niso zmožne konkretnih povezav, ki bi iz njih ustvarile resnično močno Unijo.

Ko Kitajska raste, se pojavljajo vprašanja, kaj bo to pomenilo za prihodnost sveta. Ko se Rusija ponovno oborožuje in vedno bolj agresivno ščiti svoje interese, se postavljajo vprašanja, kako omejiti njen vpliv. Ko ob raznih RT-jih, Al Jazeerah in Telesurih izginja moč, da zahodni mediji kreirajo svetovno javno mnenje, se širi panika, da bodo zdaj druge sile širile svojo propagando. Toda, morebiti bi se morali vprašati, ali za stabilnost in mir v svetu ni bolj nevarna velesila, ki počasi izgublja tla pod nogami. Velesila, ki se počuti upravičeno vsem narekovati, kako se naj obnašajo in jih postavljati na njihovo mesto, medtem ko zase noče nobenih pravil.

Da tudi Američani čutijo, da se njihova globalna moč manjša, se vidi v političnih debatah. Sploh v republikanskih soočenjih v okviru boja za republikansko kandidaturo za predsednika ZDA. Politiki kar tekmujejo, kdo bi bil bolj krvoločen, kdo bi z odločnimi vojskovanjem nadomestil ‘neodločnega’ predsednika Obamo. Tistega, ki je ameriške oborožene sile tako ali drugače uporabil v številnih konfliktih po svetu in bi ga res zelo težko imenovali za miroljubnega.

Bolj se bo moč ZDA v primerjavi z njihovimi konkurenti manjšala, realno ali vsaj samo navidezno, več bo želja po agresivni zunanji politiki. Morebiti bo celo prihajalo do pritiskov za vojno proti najmočnejšim tekmecem. Nastavke za takšno politiko že lahko vidimo v zbiranju koalicij proti Rusiji v Evropi, Iranu v arabskem svetu, Kitajski v Aziji. Če ZDA vsaj Rusija in Kitajske, sploh če se ti povežeta, ne morejo vojaško več premagati same, jim to še lahko uspe z Zavezniki.

Obstaja velika nevarnost, da bodo ZDA v naslednjih letih ali desetletjih, tvegale veliko vojno, da bi ohranile svoje prevlado v svetu.

Advertisements