Turško topništvo je že začelo obstreljevati kurdske položaje v Siriji.

Uspehi sirskega režima ob iranski kopenski in ruski zračni podpori niso naleteli na odobravanje v Saudski Arabiji in Turčiji, dveh državah, ki si močno želita v Siriji doseči zamenjavo oblasti. Tako imenovani zmerni uporniki so pred zlomom, Islamska država pa je ob vedno bolj oteženih preskrbovalnih poteh tudi v slabšem stanju, kot je bila pred začetkom ruskega posredovanja. Asado je trdno v sedlu.

Če so Rusi mislili, da bodo uspeli z mirovnim procesom, ki bo Asadu zagotovil stabilizacijo večjega dela države, medtem ko se bodo boji s skrajneži nadaljevali, so se očitno ušteli. Turki in Saudijci imajo drugačne načrte.

Saudska Arabija je v Turčijo napotila svoja bojna letala, govori se o posredovanju saudskih posebnih sil. Podobno kot v Jemnu, bi Saudijcem lahko sledili vojaki iz Združenih Arabskih Emiratov.

Saudska Arabija je vpletena v večjo vojno z Iranom, s tem da se obe državi neposredno še ne spopadata. Glavne fronte so v Jemnu, Iraku in Siriji. V Siriji je Iran na zmagoviti poti in prav zaradi tega, ob katastrofi v Jemnu, Saudijci želijo spremeniti razmere s posredovanjem. Še vedno vztrajajo pri Siriji brez Asada, kar po domače pomeni le Sirijo brez iranskega vpliva. Tudi, če to pomeni teror Islamske države.

Toda resnici na ljubo, kljub vsemu svojemu denarju in moderni vojaški tehniki, Saudska Arabija ni tako pomembna, kot Turčija. Nesposobnost saudskih oboroženih sil se je že izkazala v Jemnu. Turki po drugi strani, imajo na voljo velike in bolje pripravljene oborožene sile. Turčija v Siriji noče videti le padca Asada, ampak se boji tudi krepitve Kurdov. Ob premajhni pozornosti svetovnih medijev že brutalno obračunava s kurdskimi uporniki znotraj Turčije, zdaj kaže, da bo skušala vsaj v Sirji uničiti njihove  potencialne zaveznike.

Sirske oborožene sile so s pomočjo Irana, Rusije in Hezbolaha popolnoma uničile vsakršne načrte, ki jih je Turčija imela v Siriji. Preskrbovalne poti Islamske države so otežene, uničujoči napadi so usmerjeni v njihovo prodajo nafte. Tudi oskrbovalna pot tako imenovanih zmernih upornikov v predelu Alepa, ki ga nadzorujejo, je pretrgana. Režimske sile so v zadnjih mesecih zavzele veliko ozemlja in samo vprašanje časa je, če se bo vojna nadaljevala, kdaj se bodo ti uporniki sesuli. Sploh še, ker očitno niti dobava novega orožja ne deluje več najbolje, medtem ko Rusi sirske oborožene sile opremljajo z vedno bolj sodobnim orožje. Pred kratkim so v akciji celo opazili tanke T 90.

Načrt sil, ki nasprotujejo Asadu je bil, vsaj tako kaže, v Sirijo pošiljati orožje in borce, dokler se režim ne utrudi in zlomi. Bil je to vsekakor grotesken, neciviliziran načrt, ki je državo pahnil v dolgoletno državljanjsko vojno. Bolje za sirsko prebivalstvo bi bilo, če bi se te države takoj odločile za neposredno vojaško posredovanje in bi s tem vojne bilo že konec, a raje kot da bi žrtvovale nekaj svojih vojakov, so žrtovalale četrt milijona Sircev.

A zdaj so razmere takšne, da ta načrt ni več izvedljiv. Zato nevarnost, da bo pod pretvezo boja proti Islamski državi ali varovanja beguncev prišlo do turško saudskega posredovanja.

Težko je oceniti, v kakšnem obsegu bo do tega posredovanja, če ne bo v zadnjem hipu še preprečeno, prišlo. Vse bo odvisno od  Turčije. Lahko, da se bodo Turki, kajti Saudijci bodo igrali le minimalno vlogo, odločili za omejene operacije ob svojih mejah, s katerim bodo skušali po eni strani uničiti Kurde, po drugi strani pa ponovno vzpostaviti preskrbovalne poti z uporniki, ter tako podaljšati državljanjsko vojno v Siriji. Po takšnem scenariju bi Rusi imeli dovolj maneverskega prostora, da bi stali ob strani in ne bi tvegali večje vojne. Sploh še, ker je njihov kontingent premajhen za obsežno vojno.

Če bo prišlo do večjega posredovanje in se bodo kolone turških tankov ob podpori nekaj pripadnikov saudskih posebnih sil začele valiti proti večjim sirskim mestom in napadati sirske oborožene sile, bo to potem druga zgodba. Zgodba, katetega razpleta vam ne zna napovedati nihče. Rusija in Iran bosta potem že težko stali ob strani in izbruhnila bi lahko regionalna vojna, ki bi obsegala ozemlje od Sirije do Jemna, od Irana do Iraka, še več nasilja bi izbruhnilo tudi  v Turčiji, ko bi turški nasprotniki začeli z orožjem zalagati kurdske upornike. Celo ruski napadi z raketami na cilje v Turčiji, ki so jih pred meseci preizkusili nad uporniki v Siriji, bi bili možni. Turki bi potem vsekakor zahtevali podporo NATO pakta.

Advertisements