V katerikoli sistem v tej državi pogledaš, naletiš na že znan prizor. Tiste na vrhu, za katere se vedno najdejo razni dodatki k plačam, izredna napredovanja in drugi bonusi in tiste pri dnu, za katere nikoli ni denarja. Ker se varčuje. Ker je vsaka kulica pomembna, ker je pomemben vsak list papirja.

Najhujše pri vsem tem je, da je vse tako lepo urejeno, da tisti pri vrhu ne delajo nič nelegalnega, zaradi česar jih je tudi velikokrat kontraproduktivno napadati za njihova dejanja. Ker na koncu za svoje ‘trpljenje’ dobijo še zadoščenje v obliki odškodnine. Množice na minimalnih plačah ali z malo več, takšnega zadoščenja ne bodo nikoli deležne. Čeprav se jih ponižuje z večkrat mizernimi dohodki.

Problem je seveda širši od nekaj pokvarjenih jabolk. Da skoraj povsod, kamor pogledaš, najdeš podobno stanje, priča o tem, da imamo problem kot družba. Da je rešitev lahko samo sistemska, s še več pravili in nadzora. Kar ni najboljši način reševanja problemov, saj se zaradi tega samo bohoti birokracija, toda drugačen delujoč pristop bi že težko našli. Zamenjava ljudi na vrhu ne bi nujno prinesla sprememb, prej le nadaljevanje iste zgodbe z drugimi imeni. Sprememba vrednot večine je po drugi strani nekaj, kar je zelo težko doseči in za kar so potrebne generacije.

Advertisements