Tokratna ameriška predsedniška kampanja je na republikanski strani  z Donaldom Trumpom prinesla ne le cirkus, ampak tudi obtožbe, da je razvpit kandidat v resnici fašist. S pomočjo nekega lažnega profila na twitterju so ga prevarali, da je retvital Musolinijev citat, skušali so ga tudi čim bolj povezati z voditeljem Klu Klux Klana, Davidom Dukeom. Toda če so njegovi nasprotniki s tem želeli zmanjšati njegovo podporo, so se grdo zmotili.

Ko enkrat za fašiste začneš označevati stare babice, ki se bojijo migrantov, ko v shodih vaščanov proti migrantskim centrom vidiš množice rjavosrajčnikov, ko potezo vlade, da meje države zavaruje z ograjo, primerjaš z gradnjo koncentracijskih taborišč, s tem besedi fašizem odvzameš večino moči. Če je bilo v preteklosti še mogoče z označevanjem nasprotnika za fašista le tega hudo prizadeti, je pretirana uporaba te besede povsem uničila njeno ost. Fašizem je postala le še žaljivka, ena takšnih, ki se jih meče proti nasprotnikom, ki pa nima nobenega učinka več.

Ne v ZDA, ne v Evropi.

V resnici živimo v dobi, v kateri lahkomiselno uporabljamo besede in primerjave. V dobi cirkusa, zaradi katerega so ljudje navajeni najhujših žaljivk in jim zaradi tega preprosto ni več mar. Rastejo zidovi, razprave so vedno bolj nesmiselne, le vaje v praznem govoričenju. Vsaka stran govori le še svojim, nasprotnikov ne doseže več.

Na shodih v podporo Donaldu Trumpu se zdaj že redno dogaja, da se med njegove podpornike pomeša nekaj nasprotnikov, ki v nekem trenutku začnejo s svojim glasnim protestom. Tedaj se oglasijo Trumpovi podporniki, ki jih preglasijo z glasnim vzklikanjem ‘Trump! Trump!’ Pogovora ni več, je le še surovo utišanje. Nihče več nikogar ne posluša. Eni drugim vpijejo, da so fašisti, drugi nazaj, da so izdajalci in tako naprej. Mediji so povsem nepomembni, le še vojaki za eno ali drugo stran.

 

Advertisements