Ameriška predvolilna tekma je že nekaj časa cirkus, toda v tokratni izvedbi je dosegla svoje dno. Krivec je Donald Trump, nedvomno. Bil je na pravem mestu ob pravem času, da je zajahal val nezadovoljstva v republikanski stranki in se s svojim neprizanesljivim načinom govora predstavil kot človek, ki ni del političnih elit. Čeprav je seveda še kako del ameriških elit, ki so krive za vso jezo in nezadovoljstvo, ki ga zdaj zlorablja.

Toda, mar je Donald Trump res tako nevaren, kot ga skušajo predstaviti?

Problem s Trumpom je, da pogosto spreminja svoje mnenje. Da nerad odgovarja na vprašanja, razen da hvali svoje sposobnosti. Njegov tipičen odgovor je, da bo postavil zid na meji z Mehiko, ne kako ga bo postavil, ne kako bo Mehičane prisilil, da ta njegov zid financirajo. Težko je vedeti, kakšen bi bil Tump kot predsednik. Toda, če si drznemo sklepati po nekaterih njegovih izjavah, po tem, v kakšno smer vodi svojo kampanjo, potem bi ZDA pod njegovim vodstvom predvsem iskale gospodarske priložnosti, medtem ko bi bile, razen v primeru islamskih skrajnežev, dosti bolj miroljubne na vojaškem področju. Trump bi obračunavanje z Islamsko državo prepustil Rusom. Glede na njegov slog, lahko predvidevamo, da bi bil avtoritaren voditelj, ki bi si ustvaril kult voditelja. Le mislimo si lahko, v kakšne nevarne vode bi potem lahko zavile ZDA, sploh ker so njegovi predhodniki uspeli razviti tako napredno vohunsko mrežo in so ZDA že tako na pol policijska država, kar se tiče opremljenosti in ravnanja njihovih policijskih sil. Sploh ko gre za temnopolte. A potem, Američani so že zdaj podvrženi vseobsežnemu vohunjenju, ki se ga ne bi sramovala niti Sovjetska Zveza.

Če smo že pri tem, Donald Trump bi zagotovo prej podprl policijo, kot pripadnike gibanja BLM (black lives matter), ki se bori za konec nasilja policije nad temnopoltimi.

To je Donald Trump. Toda, kakšni so njegovi republikanski proti kandidati. Možnosti imata samo še dva, Ted Cruz in Marco Rubio. Republikance poznamo, z Bushem so nam pripeljali številne vojne in ne gre dvomiti, da bi oba nadaljevala, tam kjer je končal Barack Obama. V resnici namreč demokratski predsedniki ne ravnajo kaj drugače, kot republikanski, ko gre za zunanjo politiko.  Barack Obama je vojne po svetu le vodil bolj prikrito, iz ozadja. Republiklanca Ted Cruz in  Marco Rubio bi jih verjetno spet bolj v maniri Bushevih let. Za svet to ne bi pomenilo več miru.

Z Rubiom in Cruzom lahko pričakujemo bolj agresivno zunanjo politiko, tudi vojaška posredovanja in zaostrovanje odnosov z Rusijo. Na gospodarskem področju se bržkone ne bi spremenilo nič. Tudi znotraj ZDA bolj malo. Seveda bi republikanec v Beli hiši več stavil na nižje davke, nižanje proračunskih izdatkov, razen za vojaški sistem. Prej bi tudi podprl policijo, kot državljane, ki se le te bojijo. Pri imigraciji bi prišlo do kozmetičnih popravkov, zidu na meji z Mehiko pa zagotovo ne bi bilo.

Na demokratski strani imamo Hillary Clinton. Imamo tudi Bernija Sandersa, toda njegove možnosti so že skoraj pošle. Lahko se seveda bori do konca, toda v demokratskem sistemu izbire kandidata za predsednika ZDA, je bil že od začetka v podrejenem položaju, saj si je Hillary Clitnon pridobila podporo številnih superdelegatov, strankarskih veljakov in bi Sanders moral zaradi tega redno zmagovati, da bi imel kakšne možnosti. Kar mu ne uspeva.

ZDA si pod Hillary Clinton lahko obetajo poskuse prepotrebnih reform, sploh v zdravstvu in sociali, tudi poskuse policijo narediti bolj humano. Uspeh seveda ne bo odvisen samo od predsednice, ampak tudi od razmerja sil v Senatu in Zastopniškem domu. Nikar pričakovati, da se bo predsednica Clinton lotila finančnih institucij, velikih bank. Sploh pa ne pričakovati bolj miroljubnih ZDA. Bati se je zaostrovanja odnosov z Rusijo, ki ni več pripravljena popuščati niti za milimeter. Obamova naslednica bi tudi nadaljevala z njegovimi prikritimi vojnami po muslimanskem svetu in kjerkoli bi se pojavila priložnost, zakuhala kakšno barvno revolucijo. Za razliko od bolj agresivnih posredovanj pod republikanci, bi se njena verjetno imenovala humanitarne intervencije in liberalni mediji bi ploskali njeni modrosti. Podobno, kot so to počeli za časa predsedovanja njenega moža.

Na koncu se vprašajmo še za Bernija Sandersa. Kdo ve, mogoče se zgodi čudež. Bi socialist, ki ne govori niti za večino demokratske stranke, res lahko spremenil ZDA? Poskrbel za večino prebivalcev in večje breme naložil na ramena bogatejših? Prinesel nekaj socializma? Težko, če ne skorajda nemogoče.  Bil bi impotenten predsednik. V zunanji politiki ima predsednik ZDA več moči in od Sandersa bi lahko pričakovali bolj taktno zunanjo politiko. Manj vojn, več sodelovanja.  Za svet bi vsekakor bil boljši, kot njegova brezobzirna konkurenca, zaradi česar bi doma imel le še več opozicije.

V ameriški predsedniški tekmi kaže na končni dvoboj med Hillary Clinton in Donaldom Trumpom. Pozabite na tretje stranke v tej dvostrankarski diktaturi, nihče nima niti najmanjših možnosti, razen da Trumpa preženejo iz republikanske stranke in nastopi kot neodvisen kandidat. ‘Strokovnjaki’ vam bodo povedali, da se morate bati Donalda Trumpa in upati na zmago Hillary Clinton.  V resnici ne veste, koga se morate bolj bati.  Hillary Clinton ni nobena svetnica in Trump veliko govori. Kaj  bo v resnici naredil, ne ve nihče. Za Hillary že vemo, da se zna sadistično veseliti ob smrti svojih nasprotnikov in ji ni veliko mar, če celotne države pahne v bedo in kaos.  Spomnimo se Libije. Iz slovenskega vidika zato ni nobene potrebe navijati ne za enega, ne za drugega. V vsakem primeru bosta oba vodila zunanjo politiko, za katero bosta menila, da je v interesu ZDA. Še enkrat,  kdo bo pri tem bolj agresiven in brezobziren, ne moremo vedeti. Najbolje je, ne zaupati nobenemu in počakati, kaj bo prinesel čas. Šele potem bomo lahko pisali sodbe.

Advertisements