Zgodil se je nov teroristični napad. Lahko bi rekli, da neizbežno. Radikalizacija dela muslimanskega prebivalstva je v svet spravila pošastne skrajneže in to v tako velikem številu, da drugega niti ne gre pričakovati. Belgija je utrpela napad, kakršnih je v Siriji in Iraku ogromno.

V resnici ni mogoče s silo znotraj držav članic EU veliko narediti. Policija in obveščevalne službe delajo svoje. Vojaki na ulicah, to lahko vidimo, so tam bolj za okras in kot sporočilo državljanom, da oblasti nekaj delajo. Teroristi se jim lahko ognejo in napadajo tam, kjer jih ni. Korak v napačno smer bi bil, če bi se zaradi terorističnih napadov šli bolj represivno družbo, kajti s tem ne bi ničesar spremenili.

Kakor tudi ne bomo ničesar spremenili, če bomo po vsakem napadu s prstom pokazali na begunce in migrante. Namreč, grožnja je že med nami, v ljudeh, ki so se radikalizirali po večjih evropskih mestih, v ljudeh, ki se že leta množično odpravljajo v Sirijo in Irak, da bi se tam borili za skrajneže.

V Bruslju je umrlo čez trideset ljudi. Spomnimo se, koliko jih je umrlo v Parizu in kakšne vzvišene besede so takrat prihajale iz ust francoskega vrha. Spomnimo, se, kako so peli marsejezo. Saj veste, ‘Prihajajo med vas, rezat vratove vaših sinov, družin! K orožju državljani!’ Kaj se je potem zgodilo? Francija je izvedla nekaj impotentnih letalskih napadov na položaje Islamske države v Siriji in Iraku in to je bilo vse. Vsa ta vojna proti Islamski državi s strani zahodnih zaveznikov se je do zdaj izkazala za farso. Pomislite, počakati je bilo treba do ruskega posredovanja, da se je rusko letalstvo spravilo nad vse tiste tankerje z nafto, s pomočjo katerih se skrajneži financirajo. Američai in njihovi prijatelji predtem, kljub svoji tehnologiji, niso bili sposobni ustaviti toka nafte v Turčijo. Še več, uspelo jim je ob več kot eni priložnosti orožje, namenjeno zmerni opoziciji v Siriji, vreči naravnost v naročje teroristom. V Libiji so, in nikakor ne jočem za diktatorjem Gadafijem, uspeli iz stabilne države narediti propadlo tvorbo, kjer si je svoje domovanje uspela postaviti tudi Islamska država.

V resnici ni nič zapletenega v tem, kako bi se morali boriti proti skrajnežem. Doma delati na integraciji muslimanskega prebivalstva, saj ne more biti normalno, da v nekem predmestju v prestolnici EU, kar polovica ljudi neke verske skupnosti nima zaposlitve. V zunanji politiki pa je že skrajni čas, da se konča doba brezglavih vojaških pustolovščin, ki imajo za rezultat uničene države. Skrajni čas je že, da se konča tok borcev iz evropskih držav v Sirijo, samo zato, ker je Asad sovražnik in prijatelj Rusije. Skrajni čas je, da se odločno podpre tako oblasti v Iraku, če se že ne moremo pripraviti do tega, da bi sprejeli Asadov režim v Siriji in se tja napoti nekaj kopenskih sil. Da se začne z operacijami, ki bodo iz krempljev podivjanih skrajnežev osvobodile Mosul in številna druga mesta. Če je v Bruslju hudo, kako je potem šele ljudem v Iraku in Siriji? Skrajni čas je tudi, da zahodne države sprejmejo odgovornost za katastrofo v Libiji in se tja vrnejo in popravijo, kar so razbile. Tudi, če bo to zahtevalo zelo veliko ceno v denarju. Glede na to, kako je EU pripravljena razmetavati z denarjem, da si kupuje prijateljstvo s turškim predsednikom, to ne bi smel biti problem.

Dovolj je bilo laži, da se zahod bori proti Islamski državi. To ni boj, to je farsa. So le občasni letalski napadi in boj varnostnih sil po posameznih državah, da preprečijo najhujše. Čas je, da se te laži končajo in se Islamsko državo uniči. To seveda ne bo preprečilo vseh teroristični napadov, saj teroristi za svoje delovanje ne potrebujejo države, bo pa uničilo njihov pomemben vir, če ne drugega, navdiha.

Advertisements