Ko se mediji in javnost še kar naprej ukvarjajo z Janezom Janšo in njegovimi možnostmi, da si na volitvah pribori oblast, se premalo sprašujejo, kaj je v Sloveniji sploh levica.

Zdi se, da je v tej državi najlažje zmagati na volitvah, če se predstaviš za odrešenika pred Janševo vladavino. Potrebuješ prepoznaven obraz in instant stranko, političnega programa že ne več. Kaj šele dovolj kadrov, da boš lahko zapolnil vse položaje in potem uspešno vladal. Po volitvah, ko boš prevzel oblast in boš vladal od danes do jutri, pripravljal reforme, ki bodo v veljavo prišle enkrat pred koncem mandata, če sploh in se spopadal z aferami, ker nisi imel dovolj časa, da bi preveril svoje ljudi, te bodo vsi napadali. Ko bo tvoj čas potekel, se bo pojavil naslednji anti Janša in igra se bo nadaljevala.

No, morebiti se bo kmalu pojavila kakšna nova politična stranka, s katero bo SDS lahko dosegla potrebno večino za sestavo koalicije. Vprašanje, kaj je v tej državi levica, ostaja.

Seveda, oglasil bi se kdo in pripomnil, da je leta 2016 malo bizarno govoriti o levici in desnici. Imel bi prav, seveda, a pustimo to ob strani. Dovolj težav imamo že s splošnimi oznakami. Namreč, imate veliko ljudi, ki Cerarjevemu SMC nikoli ne bi prisodili oznake levica. Imate tudi takšne, ki tega ne bi naredili niti pri SD. Ljudi, za katere je Cerar le Janša v lepši obleki, človek, ki se s postavljanjem ograje na meji s Hrvaško spogleduje s fašizmom, ki na gospodarskem področju nadaljuje milejšo verzijo Janševega zategovanja pasov za večino, medtem ko gleda proč, ko se elite, takšne in drugačne, še vedno nažirajo z davkoplačevalskim denarjem. Imate ljudi, za katere je SD stranka izdajalcev, ki je bolj roza barve, kot rdeče, vedno pripravljena s kompromisi pohoditi interese svojih volivcev. Da, imate celo ljudi, za katere je IDS, del koalicije Združene levice, neka anarho levičarska struja, ki jo je treba obsojati.

Na kratko, zelo se lahko sporečemo o tem, kdo v tej državi je levica in kaj bi naj levica sploh bila.

 photo ids_zpse9cne0qu.jpg
Na razpotju. Tudi IDS, ki se na kongresu v Krškem ni zmogla odločiti o nadaljnjem združevanju v Združeno levico.

Tako na splošno je levica postala sinonim za antikapitalizem, delavstvo, manjšine, antirasizem, feminizem, trajnostni razvoj, toda temu je tako zato, ker imate dovolj aktivistov, ki vam hočejo prodati takšno verzijo levice. Na nek način je to le socializem v tej ali oni verziji. Nič čudnega, če potem kot izdajalce izganjajo liberalce, ki bi več stavili na odgovornega posameznika, ki se mora sam znajti v svetu, za tržno gospodarstvo ali majhno državo. Vidite, že tukaj naletimo na meje uporabnosti oznake levica in desnica, saj imamo na voljo več struj, kot samo dve. Če recimo SMC ni levica, je potem desnica? Tam ga namreč tudi nočejo.

Iz vprašanja kaj je levica, je zatorej najbolje preiti na vprašanje, kaj je socializem. Bo manj težav. Hkrati lahko dopustimo še liberalno usmeritev, ki obstaja neodvisno od socializma ali konservativizma.

Slovensko volilno telo potrebuje več debat o rešitvah za ta ali oni problem, tudi ideoloških debat (mar ni vse ideologija?) o smotrnosti kapitalizma, prostotržnem gospodarstvu proti planskemu, pravicah zaposlenih in delodajalcev, omejitvah kapitala, pravičnemu obdavčevanju in tako dalje. Potrebuje manj črnobelega slikanja ‘oni so fašisti, mi vas bomo rešili’, medtem ko se takšna ali drugačna elita polašča davkoplačevalskega denarja. Saj veste, nekateri bi vas radi prepričali, da so ne vem kakšni socialisti, po drugi strani pa jih ne bi motilo, če bi vam minimalno plačo postavili pri 400 evrih, medtem ko bi sebi izplačevali astronomske dodatke za vsako aktivnost.

V tej državi ni na razpotju le konservativni pol, ki ga pretirano obvladuje en človek, na razpotju so tudi tisti, ki se imenujejo za socialiste ali levičarje. Vedno znova, seveda, saj se to, za kaj se neka skupina zavzema, skozi čas nenehno spreminja, ko nastopajo nove razmere ali nova spoznanja. Prav zato bi se morali bolj spraševati, kje je v tej državi levica, kje socializem, kaj eno in drugo pomeni. Še posebej bi morali paziti, da ne bi ostajali ujetniki dualnega sistema, ki tako učinkovito manipulira z večino, da premalo pozornosti usmerja v resnično pomembna vprašanja, ali jih zaradi strahu pred’ onim drugim’ postavlja v ozadje, ali pa se na vsakih volitvah pusti peljati na limanice novim instant rešiteljem.

Še opozorilo. Najboljša pot, da se osamiš in postaneš nepomemben, je da se trdno držiš samo svojega prav in za vsako majhno nesoglasje odganjaš potencialne zaveznike. Ali da ljudi, ki ne delijo tvojega mnenja o beguncih in migrantih imenuješ za fašiste, tiste, ki bi drugače uredili pravice istospolno usmerjenih pa za nevarne homofobe. Bolje je iskati tisto, kar združuje, ne tisto, kar razdvaja, čeprav neke meje razumevanja seveda morajo ostajati, sicer se lahko kmalu spremeniš v ‘polovi vse’ politično stranko, kakrših je že tako dovolj.

Politična igra ni preprosta in jo je treba znati igrati, predvsem pa je treba znati računati podporo, saj brez zadostne podpore ne moreš spremeniti ničesar, naj so tvoji nameni še tako čisti in iskreni.

Advertisements