V Siriji se premirje med vladnimi silami in nekaterimi zmernimi uporniki krha. Premirja z Islamsko državo in drugimi skrajneži tako ali tako nikoli ni bilo. Rusi so potem, ko so dosegli svoj glavni cilj, preprečiti Asadov padec in okrepiti njegov položaj, svoje posredovanje nekoliko omilili, a v Siriji so še kako prisotni in pazljivo spremljajo situacijo. Prav tako so v Siriji prisotne tudi druge zunanje sile, ki bodo storile vse, da se okrepijo skupine, ki jih same podpirajo. Potem imate še Kurde z njihovimi sanjami o samostojni državi.

Na kratko, recept za še več državljanjske vojne, ki je večje dele Sirije že tako sesula v prah.

Vrednosti ‘ruskega’ premirja kljub temu ne smemo podcenjevati, tudi če se, predvsem v mestu Alepo, krha. Je morebitna osnova za dolgotrajni mir. Upanje vedno ostaja. A vprašati se moramo nekaj drugega. Recimo, da ne bi bilo ruskega posredovanja, da bi se v Iranu odločili, da preživetje zavezniškega režima v Siriji ni pomembno. Kaj bi se zgodilo potem?

Imate naivne poglede na razmere v Siriji. Ti spadajo nekako v kategorijo ‘dajmo se vsi objemat in imeti radi’ in ‘dajmo priložnost miru’. Na kratko, so povsem nerealni in vam jih iz dneva v dan v glavo skušajo vbijati nekateri novinarji in komentatorji. Ko bi se vojna le končala, ko bi hudobni Asad izginil, ko ne bi bilo Rusov, ko se celo zahod ne bi vmešaval v sirsko državljanjsko vojno. To je čustveno dojemanje sirske državljanjske vojne, ki nima zveze z resničnostjo. Miru ne more biti, ker si vi tako želite. Zato, ker je ogromno ljudi v Siriji, ki si vojne še kako želijo. In če ne vojne, vsaj svoje zmage, ki jo lahko dosežejo le, če premagajo druge.

Imate tudi takšne, ki si želijo zahodnega, predvsem ameriškega vojaškega posredovanja. Naivno verjamejo, spodbujeni z ameriško propagando, da bi takšno posredovanje ne le pregnalo Ruse, ampak bi v Sirijo povrnilo mir. Res? Se kdaj vprašate, kako je v sosednjem Iraku, kjer so ZDA z zavezniki strmoglavile diktatorja? Irak je nestabilna država, v kateri vsakodnevno umre na desetine ljudi. Samomorilski napadi so pogosti. Islamska država nadzoruje večje dele države. Protestniki so celo vdrli v varovano zeleno cono in v parlament. Tam ni bilo ruskega posredovanja, diktator je padel, a zahod ni uspel zagotoviti miru in stabilnosti.

 photo irayprot_zpsj4x5tatb.jpg
Protestniki so zavzeli iraški parlament. V nedeljo so samomorilski napadalci v južnem Iraku ubili 32 ljudi.

Vprašajte se o tem, ko vam mediji jokajo o napadih na bolnišnice v Siriji, o številnih civilnih žrtvah, ki jih nekako skušajo skoraj vse pripisati le režimskim silam, kakor da bi bili uporniki vsi nedolžni angeli, ki nikoli ne bi ubijali civilistov. V Iraku je podobno. Ljudje umirajo iz dneva v dan, a nikomur v resnici ni mar. Ker jim ni v interesu.

Ni tako težko napovedati, kaj bi se zgodilo v Siriji, če bi ZDA prisluhnile zahtevam tistih, ki si želijo njihovega posredovanja. Asadov režim bi padel, Rusi ne bi tvegali svetovne vojne, a država se ne bi umirila. Imeli bi neko šibko vlado v Damasku, ki bi razglašala, da je prišel čas svobode in demokracije, predvsem pa odprtosti za tuje, se pravi zahodne in arabske investicije, medtem ko bi po vsej državi še kar naprej pokalo. Leta in leta. Tega potem nihče več ne bi hotel videti, ker bi bila na sporedu nova država, v kateri je treba poskusiti z barvno revolucijo. Mogoče bi gorel Iran.

Demokracija in svoboda sta lepi besedi, toda včasih je treba na razmere v svetu pogledati realistično in se vprašati, ali tisti, ki ju tako neumorno izvažajo, res lahko pokažejo dobre rezultate. Oziroma, če nimajo drugačnih interesov in le leporečijo, medtem ko uničujejo celotne države. Diktatur res ne gre podpirati, toda vedno se je dobro vprašati, kaj lahko pride za njimi. V Libiji smo videli. V Iraku tudi. Zakaj bi poskusili še v Siriji?

Na kratko, če kdo podpira vojaško posredovanje v Siriji, ki bi z oblasti pregnalo Asada, mu svetujem, da najprej podpre ponovno posredovanje v Libiji (ne majhnih akcij, ki nič ne spremenijo) in tudi iz lastnega žepa nameni denar, da se to državo dvigne iz kaosa. Naj najprej tisti, ki so tam posredovali, iz Libije naredijo vzorno državo, kjer bodo vladale svoboda, demokracija in stabilnost, kjer bodo tudi navadni ljudje imeli varnost in blagostanje. Drugače bom mnenja, da v ozadju sploh ni želja obvarovati ljudi, ampak prej želja, povzročiti čim več gorja in uničenja in se potem dvolično zgražati nad njihovim trpljenjem.

Že zapisano: Če hočete vedeti, kakšna bi bila Sirija brez ruskega posredovanja, poglejte v Libijo.

Advertisements