V južni Ameriki se z zamenjavo oblasti že rišejo prvi obrisi sprememb. Tako v Argentini, kot v Brazliji, se obeta obdobje, mnogo bolj nenaklonjeno revnim in zaposlenim v javnem sektorju. V Venezueli, kjer je Madurova oblast še v sedlu, se tudi kažejo vedno večje razpoke, povzročene z nizkimi cenami nafte, sušo in prenizko postavljenimi cenami dobrin, ki spodbujajo tihotapljenje v sosednjo Kolumbijo, medtem ko doma zmanjkuje najosnovnejšega.

Nerealistično je bilo pričakovati, da bo levičarski obrat, ki so ga predstavljali politiki kot Lula, Chavez, Kirchnerjeva in še nekateri drugi, trajal večno. Ta smer je v številne države prinesla velik napredek, sploh za revne. Nekdaj v dolžniško past ujete države so dosegale pohvalno gospodarsko rast, številni kazalniki so se izboljšali. Toda kljub temu je imel ta model razvoja vseskozi številne nasprotnike.

Vedno znova smo soočeni z bojem različnih skupin za čim večji delež ustvarjenega. Lahko temu rečemo razredni boj, lahko tudi kako drugače. Dejstvo je, da imajo različne skupine znotraj še tako majhne družbe, in tukaj lahko gremo od vasi navzgor in končamo pri velikih državah, različne interese. Moderne družbe so še posebej razdeljenein ne sme nas presenečati, da potem oblast, ki je dobra za eno skupino, ni nujno dobra za drugo. Oziroma, pogosto je to povsem nemogoče.

V državah južne Amerike smo v letih levičarskega obrata videli veliko protestov. Kar je bilo pogosto zanimivo, je bilo to, da so bili udeleženci teh protestov že videti drugačni od tistih, ki so podpirali oblasti. Na kratko, protestirali so deli srednjega in višjega sloja.

Nerazumno je vzeti eno pričevanje in na podlagi tega pričevanja potem ocenjevati stanje v neki družbi. Poglejmo bližje domov, da se ne bomo preveč ubadali z delitvami v Braziliji ali Venezueli.

Odnos do komunistične preteklosti je med ljudmi različen. Nekateri trdijo, da je bilo to obdobje terorja in propadanja. Drugi spet, da ga ni bilo boljšega časa. Eni torej preteklost ocenjujejo pozitivno, drugi negativno. Nikogar nam ni treba obtoževati, da laže. Ljudje pač izhajajo iz različnih izkušenj. Če si bil v bivši državi navaden delavec, brez kakšnih posebnih političnih mnenj, ti je šlo dobro. Če si bil bolj podjeten in si sanjal o svojem podjetu in si bil kritičen do oblasti, si lahko hitro dobil po glavi. Če si bil zaposlen nekje v javnem sektorju, nekonfliktna oseba, z majhno kmetijo doma, je bilo življenje lepo. Zgradil si si hišo, nekaj kar je mnogokje na zahodu za veliko večino le nerealistična želja in poleti z družino šel na morje. Če si bil zaveden kristjan in nekdanji kmet, ki so mu odvzeli premoženje in si se nad tem pritoževal, potem so ti življenje zagrenili.

Bistvo tega je, da niso vse oblasti dobre za vse. Da so vedno zmagovalci in poraženci in ljudje sami bi morali vedno dobro premisliti, kdo je tisti, ki jih bo najbolje zastopal, preden padejo na pravljice o tem, da bo pod to ali ono oblastjo odlično prav za vse.

Kot upokojenci v tej državi, ki svoje zaupanje polagajo v DeSUS in Karla Erjavca. Pri tem niso neracionalni. Mar bi, če bi ne bilo Erjavca, njihovo stanje bilo boljše? Bi imeli višje pokojnine? Seveda jih ne bi imeli. Brez Erjavca bi si pač neka druga skupina vzela večji delež skupnega ustvarjenega bogastva. Seveda vsak, ki želi spodkopati DeSUS, reče da ta stranka ni nič naredila za upokojence, da je ovira za hitrejši razvoj in da bi brez njih vsi živeli boljše. To je manipulacija, v katero se želi prepričati upokojence, da bi jim potem lažje znižali pokojnine in si razdelili denar. Ali pa sprejeli takšno pokojninsko reformo, ki bi večino prisilila, da dela čim dlje.

V Braziliji in Argentini, mogoče kmalu tudi v Venezueli, bomo čez nekaj časa deležni medijskih poročil, ki bodo hvalila to ali ono reformo, ki bo znižala davke za bogate, zmanjšala vlogo države, skrčila število zaposlenih v javnem sektorju, znižala socialno pomoč revnim, povečala poudarek na zasebnem zdravstvu in šolstvu. Tisti, ki so protestirali do zdaj, bodo trdili, da gredo njihove države v pravo smer, tisti, ki so do zdaj podpirali vladajoče, bodo glasno negodovali nad izgubo pravic in si želeli vrnitve v prejšnje stanje. Novinarji, ki tudi večinoma le služijo enim ali drugim interesom, bodo poudarjali zadovoljstvo enih ali nezadovoljstvo drugih.

Pričakujemo lahko, da bo v primeru padca Madura v Venezueli, novinarček, ki se je prej posmehoval socialističnemu eksperimentu, pisal hvalospeve novi oblasti, tudi če se bo stanje za revne drastično poslabšalo. Drugi novinarček, ki do zdaj ni hotel videti problemov v razvoju, jih bo naenkrat odkril celo morje.

Lekcija je sledeča. Povsod venomer poteka boj za delitev ustvarjenega, za dostop do vzvodov moči, do služb, za ovredotenje dela. Sami se morate zato najprej vprašati, kateremu delu družbe pripadate, kaj je v vašem interesu. Na podlagi tega se morate potem odločiti, koga boste podpirali. Če ste upokojenec, vam svetujem, da Erjavca. Če ste kmet, se izogibajte vseh variant politične levice. Če ste majhen podjetnik, se na daleč izognite vseh, ki morajo najprej poskrbeti za svojo volino bazo v javnem sektorju. Če ste delavec, se posebej pazite tistih, ki vam obljubljajo raj na zemlji, če bodo le lahko sprejeli reforme trga dela, zaradi katerih vas bo lažje odpustiti in bo nadurno delo manj plačano. Sploh pa ne nasedajte sladkemu govoričenju, ki se ga poslužujejo tisti, ki vsa potrebujejo le toliko, da pridejo na oblast, potem pa vas in vaše interese lahko takoj zavržejo.

Advertisements