Izstopi poslancev iz političnih strank niso nič posebnega. Nekaj smo jih že videli. Skoraj ob vsakem se sliši kritike, da bi se moral poslanec, ki zapusti politično stranko, s pomočjo katere je prišel v Državni zbor, odreči tudi poslanskega položaja. V tej državi si politične stranke pogosto kar lastijo svoje poslance, kar nam kaže na njihovo moč.

Andrej Čuš ob svojem izstopu ni nakazal nič takšnega, česar ne bi že vedeli. Zvenel je podobno, dasiravno bolj milo, kot Ivo Hvalica. Da je SDS pač stranka, ki uboga svojega voditelja in se gre kulturni boj. Da v tej stranki ni prostora za kritike. Pač le še en dokaz, da je temu res tako.

Čuš s svojim izstopom seveda ni spremenil svojih stališč. Na nasprotnem političnem taboru se njegovega izstopa veselijo le zato, ker je s tem SDS doživela še en udarec. Če bo potem ustanovil svojo politično stranko, bo veselja, razen da se bo s tem drobila podpora SDS, hitro konec.

Če bo sploh kam prišel. Napadi nanj utegnejo biti zelo hudi, saj v SDS in v medijih, ki to stranko podpirajo, ne jemljejo zlahka kritik, četudi so zelo lepo povedane. Zaradi tega je marsikdo raje tiho.

Advertisements