Aleš Primc z Gibanjem za otroke in družine vedno bolj odločno vstopa na politično prizorišče. Gibanje stranka še ni, je pa pomemben korak na poti.

Za Primca je razumljivo, da po uspešnih referendumih svojo srečo poskusi tudi v strankarski politiki. Le na tak način lahko bolj udejani svoje zamisli. Drugače je obsojen na obstransko vlogo na slovenski politični desnici. Čas bo pokazal, ali lahko s programom, kakršnega zagovarja, prepriča zadostno število Slovencev, da potem postane pomemben političen igralec.

Za razmerja moči, predvsem proti SDS in NSi, je Primčev prihod zelo zanimiv. Po eni strani nova opcija povečuje možnosti pridobivanja dodatne podpore, po drugi strani jo drobi. Vprašanje je, ali lahko Primčeva stranka dobi kakšnega novega volivca. Kakor so stvari zastavljene, bo posegala na polje, ki si ga zdaj lastita NSi in SDS, sploh s krščanskimi in protimigrantskimi temami. Prepoved splava, evtanazije in konec odprtih trgovin po nedeljah lahko nagovorita kristjane, težko pa že bolj liberalno usmerjene Slovence.  Z dajanjem prednosti krščanskim beguncem in družinam z otroki lahko nagovarja nasprotnike migracij, ampak to počne že SDS. S tem ni politična desnica v državi torej ničesar pridobila. Pridobila bi morebiti, če bi se SDS premaknila bolj proti sredini, torej opustila nekaj svojih najbolj radikalnih stališč in mogoče zamenjala svoje vodstvo, toda to se zdi povsem nemogoče.

V programski deklaraciji Gibanja za otroke in družine je nekaj točk, ki bi lahko bolj nagovarjala Slovence, ki se ne počutijo nagovorjene s  strani SDS-a, NSi-ja ali SLS-a. Po vsem zahodnem svetu vidimo rast nasprotovanja političnim, gospodarski, medijskim in drugim elitam. Ljudem je preprosto dovolj in iščejo nove obraze. Ne le, da ne zaupajo več tistim, ki jim vladajo, bojijo se tudi velikih podjetij in trgovinskih sporazumov, ki se sklepajo v nihovo korist. Jezni so, ker menijo, da je sistem nepravičen in da pridobivajo samo tisti, ki so blizu vzvodom moči ali imajo denar. Primc bi s svojim gibanjem lahko nagovarjal te nezadovoljne množice. Podobno kot marsikje, bi lahko pridobival podporo delavstva, ki se vedno bolj počuti zapuščeno od političnih sil, ki so se zanj borile v preteklosti. Tukaj bo Primčevo gibanje naletelo na pomembnega tekmeca, to je na Združeno levico, ki se vzpostavlja kot bolj radikalna politična sila. Če hočete, malo utegne vse skupaj biti podobno nasprotju med Trumpom in Sandersom v ZDA.

V programski deklaraciji je mnogo zdravorazumskih stališč, od vprašanja šolstva, malih podjetnikov in kmetov, ki lahko doživijo pozitiven odziv, so pa tudi takšna, ki so milo rečeno smešna. Kot tale:

Mladi so naša prihodnost, zato naj ima vsaka državljanka in državljan svoj volilni glas. Starši otroka oz. mladostnika do 14. leta starosti naj v njegovem imenu oddajo volilni glas. Od dopolnjenega 14. leta do pridobitve volilne pravice pa naj volilni glas oddajo starši mladostnika ob njegovi prisotnosti.

Prav zaradi takšnih nasprotij je težko napovedati uspešnost Primčevega gibanja. Imate stvari, ki nagovarjajo in druge, ki odbijajo. Kaj bo pretehtalo, vam ne zna odgovoriti nihče.

Kaj torej povedati o Gibanju za otroke in družine? Da je populistično, konservativno, krščansko in domoljubno gibanje, ki skuša psoegati tudi po delavskih in upokojenskih glasovih. Potencial ima, tudi tja do 20%, vendar se v tem političnem sistemu, v tej državi, šteje seštevek odstotkov, ki potem sestavlja zmagovit blok. Skoraj vedno je ta blok sestavljen iz strank tako imenovane sredine in levice. Če bo Primc na koncu na volitvah dobil 15%, SDS pa 25%, medtem ko bo NSi izpadla, to še vedno ne bo dovolj za zmago. Posegati je treba po tistem delu volilnega telesa, ki se od volitve do volitev odloča za nove obraze. Je Primc sposoben nagovoriti te ljudi? Rahlo dvomim, a nikoli ne veš.

Advertisements