Podpiranje upornikov v Siriji, ne glede na njihovo stopnjo skrajnosti, je že obrodilo krvave sadove v Evropi. Logika za mižanje, ko so se množice mladih muslimanov podajale na svojo sveto vojno proti predsedniku Asadu, je bila preprosta. Bolj pomembno od varnosti lastnih državljanov, kaj šele prebivalcev Bližnjega Vzhoda, je bilo  doseči svoje interese v pomembni regiji. Torej strmoglavljenje režima, ki je zaveznik islamske republike Iran in hkrati podpornik libanonskega šiitskega gibanja Hezbollah. To je šlo celo tako daleč, da je orožje, namenjeno ‘zmernim’ upornikom, pvosem slučajno padalo v roke pripadnikom Islamske države.

Pariz je svojo ceno v krvi za takšno ravnanje že plačal. Zanimivo da se lahko zgodi, da jo bo plačal še za eno nerazumno podporo skrajnežem. Tistim v Ukrajini.

Zahod ni in še vedno noče videti nevarnosti krepitve skrajnih nacionalistov v Ukrajini. Državo je s podporo pučistom pahnil v državljanjsko vojno in v gospodarski razkroj, ki je s seboj prinesel formiranje prostovoljnih enot, polnih skrajnežev. Nobena skrivnost ni, da se je v teh enotah borilo in se še bori, kajti premirje je krhko, ogromno ljudi iz evropskih držav. Ti borci so si na tak način pridobili urjenje, ki ga doma ne bi nikoli in so se lahko brez težav vrnili domov. Lahko si mislimo, kakšna prednost je to za skrajne nacionaliste po Evropi.

V Ukrajini so maja prijeli francoskega državljana, ki se je menil z orožjem vrniti v domovino in tam izvesti teroristični napad.  Predvsem ga je motila vlada, ki je dovolila množično priseljevanje in širjenje islama. Podobno kot pripadniki Islamske države, ti avanturisti v Ukrajini predstavljajo veliko nevarnost za države, ki mižijo, medtem ko se hodijo borit proti skupnemu sovražniku. S tem tvegajo, da se bo pošast, ki so jo same krepile, vrnila domov in svoje znanje uporabila za teroristične napade.

Žanješ, kar seješ, pravijo.

Advertisements