ZDA proti Kitajski gradijo sistem zavezništev in vanj vabijo vsakogar, ki jih je pripravljen poslušati. Tudi države, ki so sicer nevtralne ali v zelo dobrih odnosih z Rusijo, kakor sta to Vietnam in Indija.

Indija je večino svojega obstoja zasledovala neodvisno zunanjo politiko. Nakupovala je sovjetsko in rusko orožje, toda vrat v ZDA si tudi ni zapirala. Ni bila torej v nobenem  bloku. Njeno zunanjo politiko je zaznamovalo predvsem rivalstvo s Pakistanom, konflikt s Kitajsko in pozneje strah pred  vedno večjo  kitajsko močjo in želje po širjenju lastne interesne sfere. Indija sebe vidi kot veliko silo  s potencialom, da slej ko prej na vseh področjih konkurira najmočnejšim svetovnim silam. Zagotovo se vidi tudi kot prevladujoča sila vse od obal vzhodne Afrike, vhoda v Perzijski zaliv in do Indonezije na vzhodu. Enkrat, ko jo bodo gospodarska rast, tehnološki razvoj in krepitev oboroženih sil pripeljali do te stopnje.

Da Indija sodeluje z ZDA ni nič presenetljivega. To ne pomeni, da dela na enopolarnem svetu, v katerem se o vsem odloča v Washingtonu. Le za svoje interese skrbi. To je dejansko lastnost multipolarnega sveta, v katerem velike sile v zavezništva vstopajo na podlagi svojih interesov in so sposobne danes biti prijatelj ene, jutri druge države. Indija veliko večjo nevarnost vidi v Kitajski, kot v ZDA, zato je tudi razumljivo, da se povezuje s slednjo, čeprav niti s prvo noče zaostrovati odnosov. Trgovina namreč koristi obema.

Za Indijo ni slabo, če dobi dostop do ameriškega trga in s tem koristi svojemu gospodarstvu, če dobi tudi dostop do ameriškega orožja in s tem zmanjša navezanost na Rusijo, če ji Američani pomagajo pri gradnji zahtevnejših orožij. ZDA bi namreč naj pomagala pri izgradnji indijske letalonosilke.

Kot sem pisal že pred leti, ima Kitajska velik problem, da kot hitro rastoča sila straši svoje sosede. Če bo preveč agresivna, bodo njene sosede bolj pripravljenje na tesnejše sodelovanje z ZDA, ki same nimajo več toliko moči, da bi lahko blokirale kitajski vzpon, lahko pa gradijo zavezništva. Kitajsko rusko prijateljstvo je v tem trenutku tako močno le zato, ker se obe državi soočata  s poskusi obkoljevanja in sta prisiljeni v objem. Če tega ne bi bilo, bi se lahko zelo hitro poslabšali.

Indija ima vse interese, da je ruski prijatelj, nima pa jih toliko, da je Kitajski. Multipolaren svet, v katerem živimo in na katerega se bodo morali navaditi tudi Američani, nam bo prinesel bolj nestabilne povezave in nenehno tekmo velikih sil. Podobno, kot je to bilo v Evropi proti koncu devetnajstega stoletja.

Advertisements