Pred dnevi sem pisal o tem, kako poročila namesto da bi razjasnjevala, poneumljajo. Novinarji so pač redko neodvisni in objektivni in zavezani resnici, kakor se sami radi opisujejo.

Velik problem je, da so novinarji vedno manj komentatorji in poročevalci in vedno bolj aktivisti. Prej včasih je nek avtor napisal svoj tekst, ki so ga potem natisnili v časopisu in doživel je odziv od urednika, sodelavcev, mogoče kakšnega sorodnika in tu in tam pismo bralca. Dandanes je avtor prisoten  na spletu, na facebooku in twitterju, njegov zapis se znajde objavljen v spletni izdaji časopisa, ki jo lahko vsi komentirajo in tako je soočen z ogromno odzivi. Na žalost to ne prinaša poglobljenih debat, ampak vedno bolj vojne med podporniki  in nasprotniki. Tvorijo se tabori, ki skušajo čim bolj ponižati drug drugega, konstruktivna debata pa jim je zadnja stvar na svetu. Vaš avtor potem, ko nekaj napiše, postane le del spopada in jasno, da svoje delo brani do onemoglosti. S tem ko je vpet v boj, se radikalno zmanjša možnost, da bi dobro premislil ugovore proti svojemu delu in spremenil svoje mnenje, sploh še, če je soočen z brezumnim kritiziranjem ali celo z grožnjami.

Vse možnosti izražanja mnenj na spletu samo še poglabljajo skorajda bolano klanovstvo, ki smo ga tako navajeni iz političnega sveta, na žalost pa smo z njim soočeni tudi v vsakdanjem življenju. Ni toliko pomembno, kaj kdo reče in stori, ampak kdo to reče in stori. Pa saj smo že vsi doživeli, da so nekoga hvalili le zato, ker so z njim hodili na kavo, drugega pa ignorirali, ker ni bil del njihove skupine. Nič čudnega, če je potem v politiki tudi tako. Mediji niso nobena izjema, delujejo na čisto istih osnovah, zaradi česar je  preprosteje vedno tuliti v en rog in ne izražati niti milo različnih mnenj, saj bi te tvoja skupina lahko označila za nezanesljivega, ali celo za izdajalca, s čimer bi se ti kmalu začela zapirata vsa vrata. Prav zaradi tega je v tej državi zelo težko vedno iskreno izražati svoje mnenje. To seveda lahko počnete, vendar boste kmalu plačali ceno.

Rok Čakš v Domovini svoj zapis ‘Verjamem v levičarje’ začne z opravičevanjem:

Verjetno ste posumili, ko sem kritiziral Janšo, nato problematiziral Primca in ga nekoliko kasneje, na račun kritike NSi, povzdignil v talenta. Po zgornjem naslovu vam je dokončno jasno: uredniku Domovine se je bodisi zmešalo, bodisi ga je nastavila UDBA. Zdaj jezno robantite, da ste za takšen medij namenili svoje kavice ali celo kakšno kosilo.

Upam, da vendarle ni tako hudo. Ampak res verjamem v levičarje, tiste, ki imajo občutek za integriteto in jim je pomembno, da v tej državi ohranimo nivo kulture v sobivanju, ne glede na to, če pri tem drsi levim ali desnim.

Ni samo na tako imenovanem desnem polu slovenskega političnega in družbenega življenja tako, da lahko že z blago kritiko samega sebe postaviš v položaj nezaželenega podtaknjenca z druge strani. Na drugi strani je enako. Kar Čakš naredi s tem opravičevanjem, je da nam obelodani težavo iskrenega razmišljanja in le tega izražanja. Hitro si lahko izdajalec. Zato se je včasih bolje kar opravičiti, čeprav se v resnici nimaš za kaj opravičevati. Da najdeš nekaj, kar lahko kritiziraš pri svojih in nekaj, kar lahko pohvališ pri drugih,ter da verjameš v možnost sodelovanja, bi moralo veljati za povsem normalno.

Seveda ima Čakš prav, ko kritizira Domna Saviča, ki mu je uspelo priti v Programski svet RTV Slovenija. Savič je provokator, s čimer ni nič narobe. Osebno mislim, da so ljudje dandanes preveč občutljivi, če jih kdo žali ali se norčuje iz njih, pogosto z enim samim namenom, da bi si pridobil več pozornosti in s tem povečal svoje možnosti v življenju. Kljub temu, žaljiv zna biti in nič čudnega, če kdo to problematizira. Jasno, v tej državi, kjer vlada klanovstvo in se napada le nasprotnike, da ga tabor, kateremu Savič pripada, ne bo preganjal. Da bo celo raje tiho, medtem ko bi ob podobnih izpadih na drugi strani vpil o prihajajočem fašizmu. To je le igra naših in vaših, igra manipulacij in laži, ki se je gredo skorajda vsi po vrsti.

Prav zaradi tega mediji vedno bolj poneumljajo, namesto da bi iskali resnico.

Advertisements