Evropsko povezovanje je bilo zasnovano, da bi preprečili novo veliko vojno na evropskih tleh. Dolga leta je bilo to povezovanje v senci realnosti hladne vojne, toda potem je nastopil čas obsežne širitve, ki je pod skupno streho spravila kar 28 držav.

Projekt je bil vsekakor zanimiv in dobrodejen za evropsko stabilnost. Države, ki bi se sicer borile med seboj, so našle način, kako sodelovati. V svetu, v katerem so posamezne evropske države izgubljale težo, so vse skupaj pomenile veliko. EU z 28 članicami je gospodarska in tehnološka velesila z velikim prebivalstvom in če bi se pokazala prava politična volja, bi v kakšnem desetletju lahko postala tudi vojaška velesila.

A potem, razpoke so očitne. Najbolj so se pokazale v primeru grške dolžniške krize, ko so se nekatere države kot mrhovinarji spustile nad grško državo in državljane. Od evropske solidarnosti ni ostalo veliko. Prav tako so države članice in EU sama pogosto delovale le kot kolonija ZDA, hkrati so vsi skupaj zasledovali ekonomsko liberalno politiko, ki je vedno večje množice potiskala v revščino, pridobivali pa so le nekateri.

Na četrtkovem referendumu o izstopu Velike Britanje iz Evropske Unije, je 52% volivcev izstop podprlo. Na nek način smo v Evropi doživeli odmev Trumpovega vzpona v ZDA. Prelomnice so namreč zelo podobne. Progresivna levica je želela ostati v EU, del konservativnih sil je v medsebojnem boju porazil drugega in dosegel izstop. Gre tudi za spopad proti elitam, v tem primeru marsikateri Britanec za elite označuje evropsko birokracijo, ki iz Bruslja želi povečati moč EU in ki prerazporeja skupen denar v manj razvite članice povezave. EU se jim zdi velik, nedelujoč birokratski stroj, ki počasi odvzema suverenost njihovi državi in je na poti, da jih spremeni le še v eno provinco imperija. Veliko ima v tej zgodbi tudi strah pred migracijami, predvsem pred prihodom večjega števila muslimanskih beguncev in migrantov. EU je na tem področju na še enem področju popolnoma pogorela, saj ni delovala kot skupnost, ampak so o vsem odločale posamezne države.

 photo brexit_zpspr8fpyts.jpg

Proces izstopa Velike Britanije iz EU bo počasen, pri čemer se lahko zgodi, da do njega na koncu sploh ne bo prišlo. V EU imajo namreč grdo navado, da ne spoštujejo volje ljudstva, kar je še en razlog, da so mnogi Britanci glasovali za brexit. A kakorkoli, težko, da se bo zgodilo kaj pretresljivega. Nekaj šokov bo zagotovo, po drugi strani pa se bodo gospodarske povezave ohranile, saj jih potrebujejo vsi.

Kar pa ne pomeni, da ne bo kar nekaj grdih potez proti Britancem. Vladajoče sile v Evropi morajo na nek način kaznovati tiste, ki gredo ven, da bi s tem zastrašile tiste, ki so še notri. Videli smo na primeru Grčije, kaj to pomeni. Grki so si izvolili napačno politično stranko, ki je obljubljala alternativo in zato so morali še bolj trpeti, s čimer se je strašilo druge Evropejce, da v svojih državah ne bi izvolili kaj podobnega Sirizi. V Britaniji je zmagala rahlo nacionalistična struja, ki se krepi po vsej Evropi, torej bo cilj le to čim bolj očrniti, da se ne bi kaj podobnega kot v Veliki Britaniji, zgodilo še v kakšni drugi državi. Konec igre za EU bi namreč že bil, če bi se oblasti v Franciji polastila Marine le Pen.

Najbolj zabaven del te zgodbe utegne biti, da bodo Britanci kmalu deležni takšnega odnosa, kot ga drugače doživljajo dežurni nasprotniki ameriškega imperija, kakršni so Rusi. Napovedovali jim bodo zlom gospodarstva, povsod videli propadanje države, celo njen razpad, ne bo manjkalo niti znižanje bonitetnih ocen. Pojavili se bodo tudi komentarji v medijih, ki bodo Veliko Britanijo prikazovali kot nazadnjaško, nedelujočo tvorbo, verjetno bo še kdo odkril kulturo popivanja in nasilja.

Je EU še mogoče rešiti? Resnica je takšna, da se bodo Britanci že znašli sami, kakor se dobro znajdejo Švicarji in Norvežani, ki niso člani EU. Toda EU je brez Britanije manj pomembna, kot z njo, hkrati pa je v nevarnosti, da se spremeni v nemško hegemonijo. Nevarnost, sploh za majhne države, kot je naša, je da se bo zdaj še bolj okrepila bruseljska birokracija, da se bo vedno bolj centraliziralo odločanje in da bodo pri tem odločanju največ moči imele največje države, predvsem Nemčija, ki je gospodarsko pač najmočnejša, hkrati pa strateško dobro pozicionirana, da lahko obvladuje večje dele osrednje Evrope. Ne smemo pozabiti, da je bila Velika Britanija ves čas ena izmed pomembnih ovir za tesnejše sodelovanje. To dobro vidimo na primeru njihovega ohranjanja lastne valute.

Na tem mestu se moramo vprašati, ali je modro vztrajati v takšni povezavi. Kakršna je, ima v sebi semena še večje neučinkovitosti in predajanja oblasti ljudem, ki so daleč proč od ljudske volje. Obstaja resna nevarnost, da se bo spremenila v nedemokratično tvorbo pod nadzorom Nemčije in velikega kapitala. Nekateri pravijo, da je izstop Velike Britanije dober motiv za prepotrebne reforme, toda po vsem, kar smo videli do zdaj, lahko sklepamo, da le te ne bodo šle v smer večje demokratizacije ali krepitve socialnih držav.

Prav zaradi tega bi morale države, kot je Slovenija, začeti resno razmišljati o prihodnosti zunaj EU in o povezavah, ki jim bodo v prihodnosti zagotovile varnost in gospodarski razvoj, hkrati pa jim omogočile čim več samostojnosti. To ne pomeni, da je EU treba že kar takoj zavreči. Nujno pa se je začeti pripravljati na njen propad.

Advertisements