je, da so ljudje preko njih soočeni z drugačno kulturo. Druge dobre strani telenovel skorajda ni.

Zadnja v vrsti ofenziv telenovel je Turčija. Prej so bile že mehiške, brazilske, kolumbijske. Nikomur ne bi priporočal, da jih dlje časa spremlja, ker so narejene po istem kopitu in se vlečejo v nedogled. Kar je dobre zgodbe, se izgubi po nekaj delih, ko se še najbolje zasnovana serija sprevrže v mukotrpno zavlačevanje, polno spletk.

Kljub temu je pozitivno, da nismo soočeni samo z domačo in anglo ameriško produkcijo. Veliko ljudi je tako zaprtih, da resnično mislijo, da so Avseniki višek umetniškega ustvarjanja in da Turki živijo v barakah in samo razmišljajo, kdaj se bodo spet podali na roparske vpade v slovenske dežele. No, šalo na stran, v tem globaliziranem svetu nam je velikokrat dana možnost vsaj omejenega vpogleda v drugačne svetove. Telenovele so seveda omejen pogled, saj gre za televizijsko produkcijo, ki svet predstavlja v skladu z zahtevami ustvarjalcev. Kljub temu, boljše to, kot nič. Še bolje bi bilo, če bi ljudje bili še v večjem stiku z drugačnostjo, od televizije, glasbe, literature, hrane…

Ta stik z drugačnostjo namreč krepi strpnost in omogoča, da se naučimo kaj koristnega. Naivno bi bilo misliti, da je vsa pamet sveta omejena le na domače kraje ali mogoče še na ZDA.

Advertisements