V preteklih letih smo videli zbliževanje dveh svetovnih velikanov, Rusije in Kitajske. Obe državi sta se lahko s hrbtom naslonili druga na drugo, medtem ko sta se soočali s poskusi obkoljevanja in izolacije. V ozadju sta imeli skupnega sovražnika, ZDA, ki so tako v Evropi, kot v vzhodni Aziji, gradile in še gradijo, sistem zavezništev uperjen proti njima.

Toda Kitajska in Rusija nista naravna zaveznika. Njuno povezovanje je posledica strateških premislekov. Ideološko sta si daleč narazen. Rusija je mešanica demokracije in avtokracije, z večina tržnim gospodarstvom, Kitajska je komunistična država z mešanico planskega in tržnega gospodarstva. Versko sta si obe državi tudi različni, prav tako kulturno. Zgodovinsko imajo Rusi še vedno nočne more zaradi mongolskega jarma. Kitajci seveda niso Mongoli, toda v ruski zavesti je to strah pred rumeno raso, ki da bo spet preplavila Rusijo.

V ruskem odnosu do sveta vlada dvojnost. Za časa mesta Kijev, so bili Rusi del evropskega sveta. Kijev je bil eno najbolj naprednih mest, člani njihove vladajoče družine so se poročali s člani drugih evropskih vladajočih družin. Potem so prišli Mongoli in čeprav Rusi še dandanes mislijo, da je njihovemu porazu botrovala nepovezanost, jih je, razen mesta Novgorod, zmlel najsposobnejši vojaški stroj tistega časa. Evropo je pred uničenjem rešil le splet naključij. Kakorkoli, ruske dežele so izginile v noč mongolske nadoblasti.

Rusi so od Mongolov, kasneje od Zlate horde, ki je nadomestila skupni imperij in jih je obvladovala, prevzeli veliko navad. Ko se je dvignila Moskva in začela zbirati ruske dežele, so bili Rusi drugačni, kot so bili pred prihodom Mongolov. Stikov s preostankom Evrope niso imeli veliko. Sčasoma so se popolnoma otresli ostankov mongolske oblasti in začela se je velika širitev na vzhod, medtem ko so na zahodu prišli v spor s Poljaki in Švedi, zaradi česar je izbruhnilo mnogo vojn. Še posebej pomemben je bil boj za Ukrajino. Z izgubo tega ozemlja je Poljska nehala biti ena najpomembnejših držav v Evropi, nekaj časa je bila celo največja.

Peter Veliki je bil tisti, ki je Švedom iztrgal ozemlje, kjer je v rekordnem času in za veliko ceno postavil svoje mesto, novo imperialno prestolnico Sankt Peterburg. Peter ni maral Moskve, hotel je zgraditi drugačno mesto, bolj podobno evropskim. Tukaj lahko vidimo začetke velikega razkola v ruski družbi, na tiste, ki si želijo iz Rusije narediti le še eno evropsko državo in druge, ki menijo, da je Rusija posebna civilizacija, ki mora iti po svoji poti. Ena izmed simbolnih Petrovih sprememb je bila, da so se Rusi morali začeti briti in nositi evropska oblačila.

 photo peter_zps9jfixco4.jpg
Alexandre Benois – Peter Veliki razmišlja o gradnji Sankt Peterburga

Rusija si je mnogokrat v zgodovini prav bolestno želela biti del evropske družine in tako je še danes. Čeprav je velikokrat soočen s sovražnim odnosom, si Rus želi, da bi ga Francoz, Nemec in Britanec vzeli za svojega. Da bi spoznali, da v resnici ni nič kaj drugačen, da obstojijo številne podobnosti. Gre za zelo močan občutek manjvrednosti, ki ga sicer deli z mnogimi drugimi vzhodnimi Evropejci. Malo se zaveda prikritega rasizma, ki je tako značilen za številne evropske narode. Za mnoge zahodne Evropejce Rus pač ni človek, je neka zverina, na pol Mongol, ki povsod dela nemir in ga je treba uničiti. Če pride kot turist, se ga komaj tolerira in še to samo zaradi denarja. Podobno velja za vse Slovane. Sevede v časih politične korektnosti tega nihče ne upa na glas povedati, toda dejanja, sploh medijsko poročanje, polno neresnic in žalitev, to dokazuje. Seveda Rusi niso edini, ki so deležni takšnega odnosa, podobno je s številnimi migranti, ki so prišli v evropske države in ki so potem na papirju svobodni in enakopravni, v realnosti pa vedno drugorazredni državljani, ki so jim nekatera vrata pač zaprta. Nekaj izjem tega ne more spremeniti.

S prihodom Vladimirja Putina na oblast so se v Rusiji začele velike spremembe. Država se je pobrala na noge in začela rasti. Sledila je krepitev ne le gospodarstva, ampak tudi restavracija vojaške moči. Danes je Rusija, kljub krizi zaradi sankcij in padca cen nafte, zelo močna država. Zaradi tega je sposobna varovati svoje interese vsaj v neposredni soseščini in izvesti uspešno, čeprav zelo omejeno, operacijo tako daleč proč, kot v Siriji. Ko so se zahodne sile tako odločile, da bo Ukrajina postala le še ena izmed provinc globalnega imperija in jo bodo iztrgali iz ruskega objema, ki resnici na ljubo po razpadu Sovjetske Zveze nikoli ni bil najmočnejši, je Rusija lahko reagirala. Zgodil se je Krim. Zgodila se je državljanjska vojna v Donbasu. Posledično je prišlo do zaostritev odnosov, ki so jih že prej z medijskimi napadi (spomnimo se le neumnosti ob olimpijskih igrah v Sočiju) slabšale zahodne države.

Rusijo so poskušali neuspešno izolirati, osamiti. Toda ZDA in zahodni zavezniki niso ves svet in zato s to izolacijo ni bilo nič, pa če so mediji še tako lagali. Rusija je imela ves čas druge možnosti, sploh v navezovanju na nov svetovni red, ki ga gradi gospodarska velesila Kitajska. Sankcije so bolj kot ne tudi pripomogle, da se je država začela razvijati v pravo smer. Kmetijstvo je začelo rasti, industrija sledi, do konca tega leta se bo povrnila tudi gospodarska rast. Posledično kaže, da bo Rusija zaradi sankcij kmalu mnogo bolj samozadostna, zaradi padca cen nafte pa tudi mnogo manj odvisna od tega vira dohodkov.

Kdo bi si mislil, da sledi le še tesnejše povezovanje s Kitajsko, gradnja velikega zavezništva, proti kateremu bodo tudi ZDA nemočne. Toda potem se znova pojavi ruska obsedenost z zahodom. Že se kažejo znaki otoplitve odnosov z evropskimi državami. ZDA in Poljska bodo že vztrajale pri sankcijah in v baltske republike bodo nameščali vojaške sile, a po drugi strani bodo začele številne evropske države delati na ukinitvi gospodarskih sankcij. To se bo zgodilo v letu ali dveh. Brez Velike Britanije v EU se utegne kmalu zmanjšati ameriški vpliv s tem pa povečati želja Evropejcev po večjem sodelovanju z Rusijo.

Zaradi tega se lahko zgodi, da bo Rusija svoje povezovanje s Kitajsko postavila na stranski tir in se skušala še enkrat več bolj tesno povezati z Evropejci. Vladimir Putin ni človek, ki bi brezobzirno pretrgal vse vezi, bolj kot ne je umirjen politik, ki tehta koristi in ki si želi čim boljših odnosov. Drugače bi že zdavnaj poslal vojsko v Ukrajino, pri čemer ga tako ali tako nihče ne bi mogel ustaviti. A raje ne podira mostov.

Tukaj se skriva velika nevarnost za Rusijo. Da bo še enkrat več naivno iskala kompromise z zahodnimi državami in pri tem prodala svoje interes, sploh tiste v Ukrajini, medtem ko bo povezovanje s Kitajsko postalo nepomembno, nujno zlo pač. Ko bo potem še enkrat več prišlo do preloma z evropskimi državami, recimo če bo v Belorusiji sprožena še ena barvna revolucija z namenom, da se državo sesuje in naredi za pohlevnega zaveznika ZDA, bo imela na zahodni meji spet sovražnika, Kitajska pa ne bo več pripravljena na zavezništvo. Kitajci se namreč še kako zavedajo te ruske obsedenosti in nezanesljivosti.

Advertisements