Nevarnost, da se bo turška vojska uprla vladavini islamistične politične stranke AKP, s predsednikom Erdoganom na čelu, je vedno bila velika. Vojska je v Turčiji branik sekularizma, medtem ko je Recep Tayyip Erdogan v preteklih letih državo premikal proč od idealov ustanovitelja moderne Turčije Kemala Ataturka. Včeraj zvečer je del turške vojske poskusil prevzeti oblast.

Izbira v tem boju je bila zanimiva. Ali demokracija, ali sekularizem. Ali vladavina avtokrata, kot je Erdogan, ali vojaška diktatura. Ne smemo pozabiti, da je pod vladavino AKP Turčija zelo napredovala, predvsem gospodarsko. Njena vladavina je posledica demokratične odločitve ljudstva, čeprav je ves čas vrela opozicija in je tudi prihajalo do protestov, katerih pomen so zahodni mediji pogosto pretirali. Pozabiti tudi ne smemo, da poskusi najedanja sekularizma niso prišli samo iz krogov manjšine, ampak jih je podpiral tudi velik del turške družbe.

 photo tk4_zpsyphuongx.jpg
Vojska je zablokirala oba mostova čez Bospor

Včeraj zvečer so turški vojaki prišli na ulice.  Ni bilo prvič, da se  je turška vojska odločila prevzeti oblast. Na začetku je bila zmeda velika. Turški predsednik Erdogan, ki je bil na počitnicah, se je medijem javil kar preko svojega mobilnega telefona, širiti so se začele govorice, da je že na letalu za Nemčijo, čeprav je svoje podpornike pozval na ulice. Vojaki so medtem blokirali letališče v Istanbulu, zaprli zračni prostor. Helikopter je obstreljeval poslopje obveščevalne službe, oklep se je premikal proti turškemu parlamentu. Zavzeli so tudi poslopje televizije TRT. Ob tem so podali izjavo, da bodo ‘ponovno uveljavili ustavni red, demokracijo, človekove pravice in svoboščine in zagotovili, da bo v državi znova vladala vladavina prava.’ Toda počasi se je slika začela bistriti.

 photo tk2_zps8gcxcftc.jpg
Erdogan se je medijem moral javiti kar preko mobilnega telefona

Ljudje so začeli prihajati na ulice, goloroki zaustavljati oklepnike in tanke. Policija je očitno ostala lojalna, potem se je izkazalo, da tudi deli vojske niso na strani pučistov. Jasno, Erdogan je imel v letih svoje vladavine čas, da je tudi v vojski nastavil svoje ljudi. Lovec je celo sestrelil helikopter, v katerem so bili pučisti. Ponekod so se vojaki začeli predajati policiji. Izkazalo se je, da celo pripadniki opozicije ne podpirajo vojaškega udara in da so pučisti osamljeni.

Jutro še ni prineslo dokončnega razpleta, čeprav kaže, da so pučisti bili poraženi že po nekaj urah. Erdogan je zmagovalec. Zmagala je tudi demokracija, čeprav se moramo vprašati, kaj takšna demokracija pomeni. Zdi se namreč, da gre za demokracijo, ki počasi dela samomor, ko si izvoljen vladar jemlje več in več pristojnosti, dokler ne postane diktator. A Erdogan se tako ali tako pogosto vede, kot bi želel biti sultan. Po tej noči bo storil pomemben korak na tej poti. Obstaja tudi nevarnost, da se bo Turčija korak za korakom  spremenila v islamistično trdnjavo, medtem ko bo branik sekularizma, turška vojska, počasi reformirana v zaščitnika novega reda. Po drugi strani ne bi smeli navijati za vojaški udar, saj vojska na oblasti redko pomeni kaj dobrega. Iz glave bi si morali izbiti, da bi vojaška diktatura kdove kako skrbela za človekove pravice, ali da bi prekinila vojno proti Kurdom, glede na to, da s sekularizmom v Turčiji z rokov  roki gre nacionalizem.

 photo tk3_zpsernk1dji.jpg
Ljudje so začeli z golimi rokami ustavljati oklep

Noč je po poročilih zahtevala 90 mrtvih in čez 1100 ranjenih. Turčija bo vsekakor morala plačati še ceno stabilizacije. Komaj se je Erdogan opravičil Rusom in so se njihovi turisti začeli vračati, že bo nova nestabilnost zopet pregnala turiste. Da ne govorimo o nadaljevanju vojne proti Kurdom in mižanju ob delovanju Islamske države v sosednji Siriji, kar ti vračajo s terorističnimi napadi znotraj Turčije. Sledilo bo tudi čiščenje vojske, ko bodo glave izgubili tisti, ki so se udeležili poskusa vojaškega udara. 1500 je že aretiranih. To bo izkoriščeno tudi za obračun z drugimi nasprotniki.  Erdogan je za udar že obtožil verskega voditelja Fehtullaha Gulena, ki prebiva v ZDA, čeprav je ta kakršnekoli povezave zanikal. V resnici kaže, da gre za delo majhne skupine znotraj vojske.

V državi, kakšrna je Turčija, ki ima druge največje oborožene sile v NATO paktu in skoraj osemdeset milijonov prebivalcev, tujim silam ni enostavno posredovati, zato nas ne smejo presenetiti njihove reakcije. V času napetih ur, ko se ni vedelo, kdo bo zmagovalec, so raje čakale, kot bi se postavile na eno ali drugo stran. Ko je postalo jasno, da bo Erdogan zmagovalec, so začele pozdravljati zmago demokracije. Če bi zmagali pučisti, bi taisti ljudje pozdravljali zmago vojske in bi to spet imenovali za zmago demokracije. Tukaj niso na mestu teorije zarote, da gre za posledice delovanja tujih sil, ali celo, da je Erdogan sam zrežiral dogodke, da bi si povečal podporo. Po razpletu se bodo odnosi nadaljevali, kot se ne bi nič posebnega zgodilo. Druge možnosti tako ali tako skoraj ni, ker je Turčija pač preveč pomembna država.

Tako pomembna je, da moramo upati, da se stabilnost čimprej povrne.

Advertisements