Če bi v Turčiji pučistom uspel prevrat, bi danes lahko zagotovo spremljali novice o aretacijah pripadnikov vladajoče stranke AKP, medtem ko bi vojska pripravljala spremembo zakonodaje, po kateri bi bila mogoča smrtna kazen. Marsikateri nezanesljiv guverner, sodnik, novinar, uradnik bi odletel s svojega položaja. V imenu sekularizma in demokracije bi sledila vojaška diktatura.

Kako to gre, smo videli v Egiptu, ko se je vojska znova povzpela na oblast in od tam pregnala demokratično izvoljenega islamističnega predsednika Morsija.

 photo egptur_zpswpabujnu.jpg

Navijati za vojsko, v imenu demokracije in svobode, je malo neumno in nam priča prej o sovraštvu do predsednika Erdogana, kot o kakšni racionalni analizi stanja v Turčiji. Erdogan seveda je avtokrat in v teh trenutkih, na valu podpore množic, ki so ga čisto demokratično tudi pripeljale na položaj, v svojih rokah kopiči moč. Hkrati uničuje privržence svojega sovražnika, zmernega islamista Gulena. Ne, ne moremo reči, da je Erdogan dober fant, ampak potem, tudi pučisti to niso.

Razmere v Turčiji niti niso tako zapletene, da bi si morali izmišljevati razne teorije zarote. Ni Erdogan sam pripravil poskusa vojaškega udara. Njegove poteze potem, ko je preživel usodno noč, so tudi razumljive. Počne to, kar si je že prej želel storiti, le da čez daljše časovno obdobje, hkrati pa tako on, kot ljudje okoli njega, zdaj živijo z nelagodnim občutkom, da bi lahko vsi skupaj bili že mrtvi, če bi se stvari obrnile le malo drugače. Nič čudnega, če so vsaj malo panični.

Ko gledamo na Turčijo, moramo opustiti svoje predsodke in poskušati videti stvari, takšne kot v resnici so. Torej ne preveč optimistične za človekove pravice in svobodo. Videti moramo tudi podporo Erdoganovi politiki, zaradi katere je še živ in ki ni nič presenetljivega, če si pogledamo le gospodarski napredek države v zadnjem desetletju. Turčija je v tem trenutku očitno dokaj konservativna država, ki noče več vojske, ki bi vsake toliko časa izvajala vojaške udare. Če smo že pri tem, dvomim da si kdo pri zdravi pameti kjerkoli to želi. Vojaške hunte niso najprijaznejša oblika vladavine.

Pri Turčiji se nam seveda ni treba postavljati ne na eno, ne na drugo stran. Navsezadnje od tega nimamo nič, razen da na tujo državo slikamo svoje želje o tem, kakšen bi svet naj bil.

Advertisements