Po poskusu vojaškega udara v Turčiji, se odnosi med Turčijo in zahodom samo še slabšajo. Erdoganova oblast s trdo roko odstranjuje vse nasprotnike, ki jih povezuje s klerikom Gulenom, čeprav je vedno bolj jasno, da udar služi za konsolidacijo moči vladajoče stranke. Tarča niso le vojaki, ki so sodelovali v udaru, ampak skoraj vsi segmenti družbe. Kakor neverjetno se sliši, celo sodniki v nogometu se morajo bati za svoje službe.

Evropska Unija se je s Turčijo dogovorila, da bo slednja v zameno za denarno pomoč delovala kot branik pred begunci in migranti. Ker je za evropske države mnogo lažje, če umazano delo prevzame nekdo drug, kot da bi se morale same soočati s problemi, so ta sporazum podprle z olajšanjem. Tudi če je tu in tam kdo izražal nasprotovanje. Vse tiste ograje, ki so zrasle na mejah so s tem izgubile svoj pomen, v veselje vseh, ki si niso želeli na svojih južnih mejah videti množic utrujenih beguncev in migrantov, z njimi pa armado novinarjev in aktivistov, ki bi poročali o še eni tragediji.

Turški predsednik Erdogan po poskusu vojaškega udara povsem očitno ne zaupa več ZDA in evropskim državam. Kadarkoli se pojavi kritika na njegov račun, sploh glede želje po uvedbi smrtne kazni in preganjanja nasprotnikov, se mu le še bolj potrdi, da so v zahodnih prestolnicah v resnici želeli videti uspeh prevrata. Seveda so že prej bile videti razpoke in Erdoganova oblast ni bila posebej dobro sprejemana. Tudi če so Turkom prodajali pravljice, da bodo enkrat člani Evropske Unije. Toda zdaj se zdi, da je prišlo do res radikalnega preloma.

 photo tut_zpssuluo9r5.jpg
Zborovanje Erdoganovih privržencev v Nemčiji

Turčija je pod Erdoganovo vladavino skušala postati nekaj več, kot le podaljšek zahodnih interesov, sploh skozi zvezo NATO. Skušala je stopiti na bolj neodvisno pot, zaradi česar je tudi razvijala svoje odnose z Rusijo, kar je prekinil šele konflikt v Siriji, kjer sta obe državi na nasprotnih bregovih. Vrhunec je vse skupaj doseglo s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala s strani turškega prestreznika. No, po Erdoganovem opravičilu in poskusu prevrata, se odnosi hitro vračajo v stare tirnice. Turkom je moralo po vseh teh letih postati jasno, da nikoli ne bodo člani EU, da so ZDA in zaveznikom dobri le toliko, koliko izpolnjujejo njihove interese. Zaradi tega so skušali v preteklih letih postati bolj most med različnimi silami, kot le obrambni element v večji igri ameriškega obvladovanja planeta. Nekaj, kar jim sicer ni najbolje uspelo.

Nazaj k beguncem in migrantom. Erdogan žuga Evropi, da se ta ne drži sporazuma s Turčijo in da denarja ni od nikoder. Razumeti gre, da se lahko zgodi, da tudi Turčija ne bo več spoštovala sporazuma. Begunci in migranti lahko na tak način zelo hitro postanejo orožje, usmerjeno proti Evropi. Do zdaj smo videli, da neke prave zunanje politike držav članic EU ni in da odločajo posamezne države ali nekaj držav skupaj. Dodajmo k temu še notranje napetosti, ko vlade skušajo krmariti med zahtevami levičarskih zagovornikov odprtih meja in desničarskimi strankami, ki jezdijo na valu nezadovoljstva nad odprtimi mejami, vse skupaj v času napadov pripadnikov Islamske države. Recept za katastrofo torej.

Pomena Turčije v globalnih razmerjih moči ne gre podcenjevati. Gre za državo na strateško pomembnem območju, most med Evropo in Bližnjim vzhodom, ki hkrati nadzoruje prehod v Črno morje, s skoraj 80 milijoni prebivalcev in rastočim gospodarstvom. Turčija v zahodnih povezavah blokira ruski prodor v Sredozemlje, Turčija v povezavi z Rusijo potencialno pomeni grožnjo za ves Balkan in hkrati lahko še kako zagreni življenje Američanom na Bližnjem vzhodu. In kot smo že spoznali, lahko kot orožje uporabi tudi množice beguncev in migrantov.

Veliko vprašanje, če se vladajoči v zahodnih prestolnicah zavedajo nevarnosti konflikta s Turčijo. Glede na neumnosti, ki jih moramo prenašati v zvezi z Rusijo, bi lahko trdili, da ne preveč. Aroganca je velika. Toda posledice nesodelovanja s Turčijo utegnejo biti neprijetne.

Advertisements