Večina modernega sveta živi v takšni ali drugačni obliki politične ureditve, ki ji rečemo liberalna, predstavniška demokracija. Ljudje vsake toliko časa gredo na svobodne volitve, izvolijo svoje predstavnike, bodisi da samo zakonodajno oblast, ki potem izmed sebe izvoli izvršilno oblast, bodidi tudi neposredno izvršilno oblast, sodna veja oblasti je neodvisna, kot najvišji zakon velja ustava, ki jo lahko spreminja zadostno število zakonodajalcev. Vlada svoboda govora in koliko toliko odprt dostop do medijev, če pa to ne, imajo posamezniki možnost svoja stališča izražati vsaj na spletu.

Gre za poroko liberalizma in demokracije, ki pa se zdi vedno bolj ogrožena.

Ko turški predsednik Erdogan v Istanbulu na zborovanju zbere milijon ljudi, ki podpirajo njegovo politiko, njegovi kritiki govorijo o diktaturi. Ko govori o uvedbi smrtne kazni, ki bi jo sprejel parlament, tudi s podporo opozicije, to imenujejo za nedemokratično? Toda, če je sprejemanje političnih rešitev s podporo ljudstva nedemokratično, kaj je potem sploh še demokracija?

V ZDA bi republikanskega predsedniškega kandidata Donalda Trumpa najraje označili za duševno prizadetega, ali vsaj za fašista, ki utegne ogroziti ameriško republikansko ureditev (ne pozabimo, da se ZDA ne imenujejo za demokracijo, ampak za republiko), zaradi česar bi bilo najbolje kar preprečiti njegov vzpon na oblast. Direktno tega ni mogoče narediti, posredno pa se to počne z neverjetno medijsko kanonado proti Trumpu.

Šok brexita je prišel z roko v roki z napadi na ‘neumni’ del britanskega volilnega telesa. Izstopiti iz EU je bilo predstavljeno kot samomor norcev, češ da bo Velika Britanija brez članstva klavrno propadla, ali vsaj gospodarsko silno trpela. Kar se bo težko zgodilo, a propaganda je šla v to smer. Prišlo je celo do predloga, da bi referendum še enkrat ponovili. V smislu, neumno ljudstvo je odločilo narobe, naj ponovi vajo. Nekaj, kar se v EU ne bi zgodilo prvič.

Grčijo je potem, ko je na oblast prišla radikalno levičarska Siriza, ki je imela drugačne poglede na to, kakor reševati gospodarsko in dolžniško krizo, v katero se je pogreznila država, bilo treba naučiti lekcijo. Lekcijo, da alternativa ni mogoča in da bodo vsi tisti, ki bi se upirali, strogo kaznovani. S tem je bilo poslano sporočilo državljanom po vseh državah članicah. Grki so bili potisnjeni le še v globljo bedo.

Populisti imajo veliko podpore zato, ker odgovarjajo na zahteve množic. Dalo bi se debatirati, ali je s tem res kaj narobe, jasno pa je, da je s tem ogrožen vladajoči liberalen red. Saj veste, diktatura sredine, ki naj ne bi imela alternative. Oblast elit, ki nočejo pretiranih odklonov od statusa quo. Oblast, ki je zlizana z večino medijev, ki ji pomagajo ohranjati nadzor nad javnim mnenjem.

Toda zdi se, da sistem ne deluje več. Razpoke v fasadi so velike. Globalizacija, odpiranje meja, migracije, nižanje pravic zaposlenih, manjšanje moči srednjega sloja, propadanje celotnih industrij v bogatejših državah, verski konflikti, pogosto povsem nesposobne politične elite, ki znajo skrbeti le zase, vse to odpira vrata alternativi. In ta alternativa zna biti zelo politično nekorektna, kakor je to Trump v ZDA, ksenofobna, kakor so to nacionalistične stranke po Evropi, avtokratska, kakor je to Orban na Madžarskem, da ne govorimo o Erdoganovi Turčiji. Problem je, da gre za resnično alternativo, ki grozi, da bo res kaj spremenila in to s podporo množic. Na čisto demokratičen način. Preko volitev.

Tukaj je nevarnost ločitve med liberalizmom in demokracijo, pri čemer slednje pomeni vladavino ljudstva, zelo velika. Če se namreč bojite, da vam bodo skrajneži po demokratični poti ugrabili oblast in potem vzpostavili politični sistem, ki bo v nasprotju z vsem, v kar verjamete, začnete razmišljati o omejitvah, ki bi to onemogočile. Ko mediji niso več dovolj, da s smešenjem odstranijo vsakega nebodigatreba, se začnejo poskusi cenzure. Potem je na vrsti preganjanje ‘sovražnega govora’. Kako daleč je do trenutka, ko se začne prepovedovati politično udejstvovanje ljudi, ki se jih označi za fašiste, ksenofobe, skrajneže, nacionaliste, populiste? Kako daleč je potem, ko takšni ljudje na rokah množic kljub vsem oviram začnejo trkati na vrata vladnih palač, da ukineš volitve, ali iz njih narediš farso, kjer lahko nastopajo le tisti, ki so bili prej preverjeni? Kako daleč je do policijske države, ali države podobne Turčiji v preteklosti, ko je vojska delovala kot varuh sekularizma in je odstavljala politike, ki so ogrožali red, ki ga je branila?

Živimo v zelo nestabilnih časih, ki lahko prinesejo korenite spremembe. Tudi spopad med populizmom in elitizmom, pri čemer liberalne elite, da bi ohranile svojo prevlado, opustijo demokracijo.

Advertisements