Na prvi pogled se zdi nerazumno, a je temu vendarle tako. V ZDA se belopolti delavski sloj vedno bolj obrača k republikancem. Kar niti ni tako presenetljivo, saj demokrati postajajo stranka žensk in manjšin, medtem ko se manj zanimajo za belopolte, manj izobražene moške. Razlog leži v političnem preračunavanju. Dolgoročno bo namreč zelo pomembna demografija in delež belopoltih moških se bo v ZDA zmanjševal.

Ta premik ni nekaj, kar bi bilo omejeno na ZDA, tudi v Evropi vidimo podobno prelivanje nekoč jedra socialnih demokracij k desničarskim populistom. Razlogi so enaki. Dodajmo k temu še Trumpov populizem, kopanje prepada med množicami in elitami in problem številnih skupnosti v ZDA, ki so izgubile z odpiranjem meja za proizvode iz držav s ceneno delovno silo in s trgovinskimi sporazumi, ki koristijo le največjim. Ne gre zanemariti, da uvažanju imigrantov del prebivalstva nasprotuje tudi zato, ker le ti potem pritiskajo na vedno bolj omejen bazen delovnih mest za manj izobražene. Svojo vlogo ima tudi rasizem.

Po drugi strani je uspeh Donalda Trumpa, ki na zunanjepolitičnem področju zagovarja predvsem trgovinske odnose in ni najbolj naklonjen vojaškim posredovanjem, pregnal republikansko zunanjepolitično elito v objem Hillary Clinton. Ta je že dokazala, da so ji interesi ameriškega imperija zelo pri srcu in da je še kako pripravljena podpirati vojaške pustolovščine po svetu. Ne gre verjeti razlagam, da republikanski jastrebi nočejo Donalda zato, ker bi ta bil neuravnovešen. Bolj se bojijo, da bi lahko pod njegovim predsedovanjem resnično bilo konec podivjanemu militarizmu, ki probleme po svetu rešuje z vojaškimi prijemi.

Dodajmo k temu še, da so ameriški mediji, brez kančka dokaza, Trumpa označili z Putinovega človeka in rišejo se nam obrisi zunanje politike Hillary Clinton, ki utegne biti še kako agresivna in konflikta in lahko sproži številne vojne po svetu, pri čemer bi lahko bila najbolj nevarna prav dodatna zaostritev odnosov z Rusijo.

Tokratne ameriške predsedniške volitve so nam že postregle s pomembnimi premiki v ameriškem političnem prostoru. Trump je pometel z republikanskimi elitami in uspel najti stik z ogromnimi množicami, ki ga podpirajo. Podobno se je zgodilo tudi na demorkatski strani, le da Sandersu na koncu ni uspelo. Na obeh straneh je viden prepad med političnimi elitami in zahtevami vedno večjega števila Američanov. Vedno bolj se vidi tudi, da so demokrati stranka, ki stavi na ženske in na manjšine, republikanci pa na konservativce in tudi na manj izobražene belopolte moške, ki izgubljajo v globaliziranem svetu. S Trumpom se dogaja tudi premik, da demokrati postajajo stranka vojaških intervencij in agresivne zunanje politike.

Seveda so republikanci in demokrati do zdaj oboji bili pripravljeni na uporabo vojaške sile za varovanje svojih interesov v svetu, hkrati s podpiranjem raznih barvnih revolucij in drugačnih pritiskov za uničevanje držav, ki jim niso po volji. Potem ko Donalda Trumpa ne bo več, lahko pričakujemo, da se bodo republikanski zunanjepolitični jastrebi hitro obrnili proč od Hillary Clinton in da bo republikanska stranka spet ‘vojna stranka’, kakor je že dolgo.

Advertisements