Po štirih konfliktih, v katere so bili vpleteni ruski vojaki po letu 2000, se komu res lahko zdi, da so ruske oborožene sile zelo močne, toda ZDA imajo na razpolago še vedno najboljši vojni stroj na planetu.

Zapis na blogu Cluborlov je dokaj soliden, a potem preide v pretiravanje. Ruske oborožene sile niti približno niso sposobne izvesti invazije na ozemlje ZDA, razen morebiti kratkotrajne posege na Aljasko, v konvencionalni vojni v Evropi pa bi jim tudi zmanjkalo rezerv v boju z ZDA in NATO zavezniki. To je, če jih ne bi podprli Kitajci, kar bi povsem spremenilo razmerje moči.

Rusija je uspešno ponovno zavzela Čečenijo in zatrla tamkajšnji upor. Potem je po gruzinskem napadu na Južno Osetijo Gruzince v nekaj dnevih naučila kozjih molitvic. Na Krimu je brez izstreljenega strela izselila ukrajinsko vojsko. V Siriji je z majhnimi letalskimi silami uspela preobrniti potek dogodkov na tleh. Toda, pozor, to so bili vse omejeni posegi, hkrati pa so ruske oblasti vedno ravnale zelo modro. V Čečeniji so po zasedbi velik del oblasti predale lokalnemu gospodarju, ki je uspel povrniti mir in stabilnost. Za ceno represije, seveda. Ruske oborožene sile se v tej vojni niso najbolj izkazale, a to je bilo po propadanju v devetdesetih letih tudi razumljivo.

Tudi v Gruziji so Rusi imeli svoje probleme, a zavedati se moramo, da niso bili agresorji, da so le podprli svoje zaveznike v Abhaziji in Južni Osetiji. Niso zavzeli večjih gruzinskih območij, na katerih bi se morali potem spopadati z uporniki, zaradi česar jih ta vojna tudi ni stala veliko. Na Krimu so odselili ukrajinske vojake, potem ko si je večina prebivalstva želela živeti v Rusiji. Ruske oborožene sile so se na Krimu prvič predstavile docela profesionalno in so povsem izpolnile svojo nalogo, ruski vrh pa je tudi ravnal modro, brez nepotrebnega zaostrovanja. V Siriji rusko letalstvo operira proti upornikom, ki svojega letalstva nimajo. Gre za razmeroma majhne sile, medtem ko delo na tleh opravljajo pripadniki sirskih oboroženih sil, iranski prostovoljci in pripadniki Hezbollaha. Zaradi tega je cena za Rusijo nizka, hkrati pa preizkušajo svoje orožje.

Če rusko vodstvo svoje oborožene sile uporablja modro, jih ameriško arogantno pošilja v  vojne, ki jih je zelo težko dobiti. V Irak in Afganistan, recimo. Graditi ‘demokracijo’. V vojne torej, za katere ameriške oborožene sile niso zgrajene, ali še vsaj niso preoblikovane po desetletjih priprav na  vojno proti Sovjetski Zvezi. V bistvu v kolonialne vojne proti izmuzljivim upornikom, sposobnim čakati leta in leta na svojo priložnost, da se vrnejo na oblast. Kakor talibani v Afganistanu, ki so še vedno presneto živi.

 photo ruscrim_zpsk9dswfm4.jpg
Krim. Če bi Američani osvobajali, bi v procesu verjetno pobili četrt prebivalstva

Toda, eno je razlika v uporabi oboroženih sil v manjših vojnah, drugo v globalnem spopadu, kakršen bi bil med Rusijo in ZDA. Seveda, jedrski del raje kar izpustimo. Res je, da ne moremo meriti moči oboroženih sil samo po proračunu. Rusi svoje orožje dobijo ceneje, kakor tudi svoje vojake plačujejo manj. Za manj denarja tako lahko na noge postavijo večje sile. Kljub temu, Američani si še vedno lahko privoščijo več. Potem je tu modernizacija. Rusija je devetdeseta leta svoje oborožene sile pustila propadati. Modernizacija se je začela s Putinom in je zdaj v polnem teku. Toda, potrebno bo še kar nekaj let, da bo končana. Samo 2000 novih tankov T 14 na platformi Armata naj bi dobivali vse do leta 2000, kar pa se lahko tudi zavleče. Ti tanki bodo povsem enakovredni, če ne celo boljši od zahodnih konkurentov, a  za zdaj jih še ni, oziroma jih je zelo malo. Mornarica pospešeno dobiva nove ladje, medtem ko se stare nadgrajuje, a v številu so te sile premajhne, da bi lahko porazile ameriško mornarico. Res je, da so ameriške letalonosilke zelo velike tarče in svetovne vojne ne bi preživele, a potem imajo Američani na voljo še tudi kaj drugega.

Da se ne zamudimo preveč pri posameznih sistemih, da, res je da imajo Rusi na voljo kar veliko sodobne opreme, a še zmeraj ne dovolj, da bi lahko konkurirali ZDA. Če bo šlo tako naprej, bodo v kakšnem desetletju imeli tehnološko povsem primerljive oborožene sile, a po obsegu tudi manjše.

Rusi seveda ne načrtujejo nobene agresivne vojne. Nevarnost vojne je kljub temu velika. V Washingtonu morajo biti panični ob krhanju svoje globalne prevlade. Rusi se krepijo, medtem pa na vzhodu raste mnogo večja sila, Kitajska. Iran je regionalna sila, ki je v Iraku izigrala Američane. Potem so tu še druge države, ki postajajo vedno močnejše, tako da ZDA težko nadzorujejo svet, kot so ga na vrhuncu svoje moči v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Obstaja nevarnost, da bodo Američani izvali večjo vojno, dokler še imajo možnosti za zmago, zaradi česar bi tudi lahko prišlo do vojne z Rusijo. Propaganda je že takšna, da takšnega razvoja dogodkov ne gre izključiti, še posebej, ker tabor Hillary Clinton, ki utegne postati ameriška predsednica, skupaj z večino ameriških medijev širi razne teorije zarote o ruskem vmešavanju v ameriško predsedniško tekmo.

Rusije seveda ZDA in zavezniki ne morejo okupirati, lahko pa ji zadajo težke poraze, poglobijo prepad z evropskimi državami, s čimer te postanejo še bolj podložne ameriškim gospodarjem, celo sprožijo barvno revolucijo, iztrgajo kakšno nezadovoljno republiko. Cilj bi bil kaos, ki bi preprečeval, da bi se Rusija razvila v še nevarnejšega konkurenta.

Ruske oblasti se tega zavedajo, zaradi česar ravnajo previdno. Lahko bi si sicer podredili večji del Ukrajine, vendar bi cena bila velika. V Siriji ne zaostrujejo proti Američanom, ki si jemljejo pravico sirskemu letalastvu narekovati, kje sme bombardirati. Po ukrajinskem vdoru na Krim, ni bilo povračilnih ukrepov. Kljub nenehnemu bombardiranju Donbasa ni intervencije. Zgoditi bi se moralo nekaj res hudega, da bi se to zgodilo. V interesu Rusije je, da čaka. Ameriška moč se bo še krhala, medtem ko se bodo sami krepili, zelo pomembno pa bo, kako trdno bo zavezništvo s Kitajsko in ali bo mogoče imeti zadovoljive odnose z evropskimi državami. Zaostrovanja si res ne želijo.

Zagovorniki te ali one države vedno trdijo, da ima ta najboljše oborožene sile, medtem ko se posmehujejo nasprotniku. Vraga, še Pakistanci mislijo, da je njihova vojska ena boljših na planetu. Realnost je potem pogosto drugačna. Avtor zapisa na blogu Cluborlov je že takšen. Pretirava rusko vojaško moč in se posmehuje ameriški. A ZDA niso tako šibke, Rusija pa ne tako močna.

 

 

Advertisements