Kljub prvemu temnopoltemu ameriškemu predsedniku, nam novice iz ZDA skoraj vsak dan kažejo, kako globok je tam še vedno prepad med belopoltim in temnopoltim prebivalstvom. Slednje je v mnogo slabšem položaju, pogosto zaprto v revne četrti, kjer vlada kriminal, medtem ko se nanje spravlja militarizirana ameriška policija. Gibanje Black lives matter je le zadnje protestno gibanje, ki opozarja na ta problem.

Za ameriško politiko je to le še eno bojno polje, kjer se nabira podporo. Demokrati temnopolto prebivalstvo jemljejo malodane za samoumevno: le dovolj jih morajo strašiti z ‘rasističnimi’ republikanci. To ravnokar počne Hillary Clinton, ki bo skoraj zagotovo dobila ogromno večino njihovih glasov. A pri tem je dobro vedeti, da za temnopolto prebivalstvo demokrati niso nikakršen blagoslov, saj tam, kjer so ti na oblasti, razmere zanje niso nič kaj pretresljivo boljše, kot dam, kjer so na oblasti republikanci. Zdi se celo, da vladajočim zanje niti ni mar, razen da se jih izkorišča v politične namene. Demokrati, da od njih dobijo glasove na volitvah, republikanci, da svoje volivce strašijo z rasno vojno, češ  da so temnopolti Američani vir ogromno njihovih problemov in da jih bodo slej ko prej izpodrinili.

V Evropi bi lahko podoben status dobili muslimani. Strah pred muslimani ni od včeraj, sploh pa ne od dogodkov preteklega leta, ko so se množice beguncev in migrantov čez Balkan napotile proti Nemčiji in nekateri še dlje. Pri čemer seveda vsi niso bili muslimani, kaj šele radikalni. O Eurabiji se je govorilo že zdavnaj, kar ni presenetljivo, saj je muslimanov  po evropskih državah že kar nekaj. Okoli 25 milijonov, kar niti ne predstavlja tako velikega odstotka, a je kljub temu dovolj, da se mnogi bojijo. Sploh še, ker so pogosto koncentrirani po večjih mestih.

Dogaja se nekaj podobnega, kot v ZDA. Ti ljudje, kljub obljubam o integraciji, ob vsej politični korektnosti, ki zahteva, da veliko ljudi niti ne upa reči, da za soseda ne bi imeli muslimana, živijo v ločenih četrtih. Ta območja so potem še dodatno razdeljena, ker razumljivo muslimani niso neka enotna skupnost, ampak so lahko suniti ali šiiti, Iračani ali Pakistanci in tako dalje. Nekaj kar domačini pogosto niti ne ločijo, ampak vidijo samo one druge, katerih nočejo blizu. Zaradi katerih se selijo v predmestja in svoje otroke izpisujejo iz šol, v katerih je več otrok tujcev. Česar uradno ne počnejo zato, ker bi bili rasisti ali bi se tujcev bali, ampak ker se pojavljajo boljše priložnosti zanje nekje, kjer je več domačinov. Ali kaj podobnega.

Zanimivo pri tem je, da breme integracije potem pade na revne domačine, tiste, ki jih politične elite in razni borci za človekove pravice tako radi imenujejo za rasiste in islamofobe in ki se pogosto obrnejo na stran populističnih nacionalistov, kakršnih je po Evropi vedno več. Seveda, bogatejši se lahko vsakodnevnemu soočanju z drugačnimi kulturami preprosto izmaknejo in se še vedno predstavljajo za ne vem kako odprte in razumevajoče. A lahko je biti takšen, nekje v bogatem predmestju. A zakaj bi pisal o tem, kar je že tako dobro povedala Peggy Noonan v Wall Street Journalu.

Ne morem se znebiti občutka, da nas čaka prihodnost zapiranja predvsem muslimanskih imigrantov in njihovih potomcev v ločene četrti večjih mest. Del politike jih bo potem zlorabljal zato, da bo od njih izvabljal glasove na volitvah, drugi del jih bo imel za strašilo, da bo mobiliziral ljudi za svoj populistični nacionalizem. Integracija bo le beseda za bedake, medtem ko nihče na tem ne bo resno delal. Če bodo v teh četrtih vladali brezposelnost, kriminal in skrajnosti vseh vrst, nikomur ne bo v resnici mar. Nihče ne bo delal na tem, da bi se ti ljudje pomešali med druge in postali polnokrvni državljani, vaši normalni sosedje pač, le da druge veroizpovedi.

 

Advertisements