V Avstriji se dogaja nekaj zanimivega. Visoko razvita država ni sposobna izvesti predsedniških volitev. Ene je ustavno sodišče zaradi nepravilnosti razveljavilo, naslednji poskus bi naj bil četrtega decembra. Da ta zamik tako dolgo traja, je kriva nesposobnost odpraviti vse pomanjkljivosti, ki bi lahko vrgle slabo luč na rezultat. Ne gre niti izključiti, da so nepravilnosti v prvem poskusu bile namerne, s ciljem omogočiti zmago enemu kandidatu.

V prvem poskusu je sicer slavil predstavnik zelenih, Alexander van der Bellen, ki je za las porazil predstavnika svobodnjakov, Norberta Hoferja. Oba kandidata, zanimivo, nista predstavnika političnih elit, ki so vso povojno obdobje vladale Avstriji.

Kaj se dogaja? Nekaj, kar ni omejeno samo na Avstrijo. Nekaj, kar lahko dobro vidimo tudi v predsedniški kampanji v ZDA. Vladajoče sile vseh političnih barv, že dolgo prisotne politične stranke, so se ugnezdile na sredini, kjer pridigajo o stabilnosti in neuresničljivosti alternativ. Toda ljudje so nezadovoljni, zato se krepijo nova gibanja, novi obrazi, nove stranke, ki populistično obljubljajo spremembe. Svobodnjaki v Avstriji spodkopavajo konservativce, zeleni socialiste. V ZDA Trump spreminja naravo republikanske stranke, medtem ko je Bernie Sanders pokazal, kako zelo sprememb željne so množice demokratov. V Sloveniji vidimo, da Združena levica spodkopava SD, medtem ko na drugem političnem polu ni podobnega premika, ker se je SDS že zdavnaj pomaknila na skrajni rob in tako ne more ponuditi nič radikalnega, še bolj radikalna politika pa skorajda nima možnosti.

V Avstriji vidimo, da bi mnogi pripadniki raznoraznih elit, raje videli zmago van der Bellna. Ne zato, ker bi ga iskreno podpirali, ampak ker se bolj bojijo Hoferja in svobodnjakov. Ko bi enkrat van der Bellen zmagal, bi sledili napadi nanj, v upanju, da se stvari kmalu vrnejo v stare tirnice. S predsednikom iz vrst socialistov ali ljudske stranke.

Ruši se diktatura sredine, ki ni nič drugega kot vladavina tistih, ki uspevajo v trenutnem sistemu. Po drugi strani so razne alternative na obeh polih le odraz želja nezadovoljnih množic, ki so jih zmagovalci že zdavnaj pustili za seboj. Populisti (in mar je populizem res tako slab?) to stanje izkoriščajo, prav tako ga izkoriščajo vsi, ki ponujajo prelom s staro politiko. Bodisi, da to pomeni zapiranje v meje nacionalnih držav in ustavljanje imigracije, bodisi da gre za zagovornike bolj pravične ureditve in rušitelje meja.

Lahko diktatura sredine vzdrži? Le, če jo podpira dovolj velik odstotek državljanov. To velja tako za ZDA, kot za Avstrijo in Slovenijo. Če bo odstotek nezadovoljnih dovolj velik, bo prišlo ali do sprememb znotraj starih političnih strank, ali pa se bodo pojavile nove. No, ne pojavile, ker so že tukaj, ampak okrepile. AfD, Sirizo in podobne namreč že poznamo. Seveda bodo napadi na takšne sile brezobzirni in bodo ponekod skorajda podobni delovanju diktatur, toda to bo težko ustavilo njihov razvoj. Mogoče bodo napadi uničili tega ali onega politika ali to ali ono stranko, vendar jo bodo nadomestili novi politični igralci.

Avstrija je dober primer premika moči proč od starih, ustaljenih političnih sil, k alternativam. To je lahko nevarno, a po drugi strani je tudi dobrodošlo, saj je avstrijski sistem že zdavnaj postal okostenel. Podobno, kot marsikateri drugi.

Advertisements