Od države z dvema milijonoma prebivalcev ne morete pričakovati veliko.

Piše Matija Stepišnik:

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je bil na otvoritvi bankomata (!) v Osilnici. Kraju, pozabljenem od boga in še Ljubljane, sicer tam ne bi, seveda manj slavnostno, nekaj dni prej zaprli podružnične osnovne šole, ki bi jo obiskovala le dva učenca. Državniška počastitev nove bančne pridobitve ob istočasnem zapiranju šole bi lahko kazala zgrešene prioritete/perspektive te države. Lahko pa da nam bizarni, alanfordovski elementi romanj politične vrhuške k Uberju in osilniškemu bankomatu v bistvu pripovedujejo isto stvar: da se moramo sprijazniti, da smo postali vukojebina.

V tem svetu številne države, ki imajo desetkrat več prebivalcev kot Slovenija, ne pomenijo veliko. So le drobiž v igri velikih sil. Nekateri se zavoljo svoje slavne zgodovine, relativega bogastva ali prodornih posameznikov, še obnašajo, kakor bi bile pomembne, a v resnici niso. Že zdavnaj se je moč skoncetrirala drugje, ne samo v prestolnicah velikih sil, ampak tudi v vodstvih velikih korporacij.

Slovenija, to vam je vse skupaj za eno normalno mesto. Da, normalno, kajti že je minil čas, ko so milijonska mesta bila velika. Zdaj so prava mesta tam z nad pet milijonov prebivalcev. Ne pa Ljubljana ali Maribor.

Slovenska usoda je, da bo le provinca v večjem sistemu. Ali se bo ta imenoval Evropska Unija, ali bomo navidezno samostojni, a nam bodo vladale velike korporacije, tako bo. Ko bodo najuspešnejši mladi Slovenci razmišljali, kje bi lahko naredili res veliko kariero, bodo pred očmi imeli Pariz, London ali kdaj v prihodnje Peking. Ne le, da jim v tej državi ne bomo mogli zagotoviti dovolj visokih plač, ne bomo niti imeli sredstev, da bi ustregli njihovim ambicijam. Lahko sicer poskusimo, vse investiramo v eno ali dve vodilni podjetji, s katerimi bomo postali vodilni na nekem področju, a to bo potem tudi vse. Za kaj več ne bo zneslo.

Saj vem, da nekateri mislijo, da se vse da, ampak v tej državi, res? Težko. Do zdaj smo se že spoznali. Niti tega nismo sposobni, da bi postali kakšna Švica, ki je v resnici majhna, nepomembna država, kjer se veliko dela in niti ne tako dobro živi.

Vse na kar lahko upamo je, da v tem ogromnem svetu najdemo svoj prostor in relativno dobro živimo. Tu in tam lahko pri kakšni globalni temi najdemo tudi svoj glas in se potem trkamo po prsih, da smo vendarle pomembni in smo nekaj naredili za svet. Ampak Velika Britanija ne bomo nikoli. Bomo le Slovenija. In glejte, saj smo se tega do zdaj že navadili. Tako slabo nam tudi ne gre, odlično prav tako ne, tu in tam se lahko veselimo kakšnega športnega uspeha ali obiska politika svetovnega formata in to je potem pač to. Provinca.

Veste, lahko bi pisal o tem, da smo Slovenci zelo dobro pozicionirani, da lahko z nekaj ambicije in vizije iz te države ustvarimo cvetoči vrt, da lahko postanemo vodilni vsaj na kakšnem področju in država, kjer bi radi vsi živeli. Ampak po vseh teh letih opazovanja ne le delovanja države, ampak samih Slovencev, mi je postalo jasno, da iz tega ne more nikoli biti nič. Mi smo zbirokratizirano kraljestvo zvez in poznanstev, kjer se neumne rine naprej, vsakogar z idejo pa se zajebe, ker pač ne hodi z nami na kavo.

Advertisements