Ob spremljanju ameriške predsednike tekme se mi je potrdilo, kako zelo nepravičen in nedemokratičen je ameriški političen sistem. Ima ogromno pomanjkljivosti, niti približno pa se ne more primerjati recimo s slovenskim ali s sistemom kakšne druge napredne evropske države.

Bi si ob vsem poročanju medijev mislili, da Američani poznajo samo dve politični stranki, samo dva kandidata za predsednika ZDA. Ta diktatura dveh strank je že dobro utečena, a ne pomeni, da ni alternativ. Le tako zelo so potisnjene na obrobje, da nimajo prav nobene možnosti doseči kak rezultat. To je, če želite, zelo podobno kot v Rusiji, kjer imate nekaj političnih strank z dovolj podpore in organizacijske moči, da se lahko prebijejo v Dumo, medtem ko ljubljenčki zahodnih medijev, razni liberalci, nimajo ne podpore, ne moči in jih zato tudi redkokdo resno jemlje. Podobna je tudi medijska slika, ko se pozornost daje enim, druge pa ignorira, zaradi česar se med prebivalstvom potem ustvarja vtis, da alternative tako ali tako ni. Če kaj, potem je ruski politični prostor bolj živ, kot ameriški. Kar pove veliko.

V Sloveniji poskušamo vsem kandidatom dati podobne možnosti, da se predstavijo. No, čisto vsem ne, ampak mnogim, tako da je vedno prava gneča za vstop v Državni zbor. In prav je tako. Na tak način imajo državljani na voljo izbiro. V ZDA je drugače. Mediji delujejo le kot podaljški obeh veliki političnih stank in so vse, le nepristranski ne. Delujejo le kot še en del kampanje tega ali onega kandidata. V tem trenutku so, kakor da bi bili podizvajalec demokratske stranke, ker je pač Trump izobčenec na političnem prizorišču, v veliki meri celo v republikanski stranki.

Jill Stein in Gary Johnson? Nikar jima posvečati pozornosti. Kaj šele, da bi vsi štirje kandidati sodelovali v debati. Poglejte raje, kakšno neumnost je spet naredil Trump!

Če smo že pri Trumpu. Zanimivo je, da je človek, ki govori grde stvari, predstavljen kot večja nevarnost, kot nekdo, ki ima na svojih rokah kri mnogih po svetu. Trump seveda ni najboljša izbira, toda Hitler prav tako ni. Histerija, ki se dviguje ob njegovih izjavah in celo možnosti, da mu uspe zmagati, je prav neverjetna. Resnično zdaj večina ameriških medijev Trumpa obravnava podobno, kot sicer obravnava voditelje držav, ki jih menijo ZDA vojaško napasti. Poglejte si malo bolj podrobno jezik. Demonizacija je srhljivo podobna.

In kako to, da Američani ob dveh slabih kandidatih dveh največjih strank, kandidatih, ki ju večina ne mara, ne podpirajo bolj kandidatke zelenih ali kandidata libertarcev? Ah, v deželi svobode govora, mediji oba potiskajo na obrobje, se z njima bolj malo ukvarjajo in tako namerno ustvarjajo vzdušje, da je možna samo izbira med Hillary in Donaldom. Saj veste, uradno že rečejo, da poročajo o vseh, ampak potem so Donaldove neumnosti na prvi strani časopisa, predlogi Jill Stein pa nekje na sedmi v dveh kratkih stavkih, do koder se večina bralcev nikoli ne prebije. Potem so tu še organizacijski problemi. Ni tako enostavno svojega imena dati v izbiro za predsednika ZDA v vseh državah. Potrebna je organizacija, potreben je denar.

Pravi čudež je, da je Donaldu Trumpu uspelo toliko. Vsekakor mu uspeh ni bil namenjen, republikance bi moral zastopati Jeb Bush ali Marko Rubio. Trump je imel to srečo, da je zajahal val nezadovoljstva in da imamo v teh časih tisto čudovito stvarco imenovano internet, zaradi katere večji mediji nimajo več toliko moči. Ampak pozabiti ne smemo, Trump ima denar in Trump je prišel tako daleč skozi republikansko stranko. Če bi nastopal samostojno, bi imel veliko manj možnosti. Verjetno bi bil pač le klovn, ki bi odletel že nekje januarja.

ZDA svet rade učijo o demokraciji in svobodi, toda njihova predsedniška tekma kaže, da se morajo o tem še veliko naučiti. Ampak potem, saj veste kaj pravijo. ZDA so republika, ne demokracija. Kar naj bi pojasnilo, zakaj so pač takšni, kakršni so.

Advertisements