Nad Nemčijo je terorist ugrabil letalo in napovedal smrt potnikov. Dva lovca nemškega letalstva sta bila poslana, da ga prestrežeta. Terorist je nehal komunicirati, ni se odzval niti na opozorilne strele, letalo se je začelo približevati Munchnu, očitna smer, stadion na katerem je bilo zbranih 70000 ljudi. V tem trenutku se je obrambna ministrica odločila, da ne da ukaza za sestrelitev, saj bi to bilo protiustavno, kajti nemško ustavno sodišče je presodilo, da ni mogoče žrtvovati življenja, da bi rešili drugo. Ko se je letalo začelo spuščati proti svojemu cilju, ga je pilot brez ukaza sestrelil. Zaradi tega se je znašel pred sodiščem, kjer se mu sodi, da je ubil 164 ljudi.

Takšna je bila predzgodba včerajšnjega filma Teror – vaša sodba, ki so ga prenašali v Nemčiji, Avstriji in Švici in kjer se je pred očmi gledalcev odvijalo sojenje pilotu. Je upravičeno v boju proti terorizmu žrtvovati nekaj življenj, da bi jih rešili več? Sodna drama je nastala po gledališki predstavi, koliko so človeška življenja vredna ob terorističnem napadu. Na koncu, ko so tožilstvo, obramba, dve priči in pilot povedali svoje, so lahko gledalci glasovali.

Lahko si predstavljamo, kako zelo je takšen scenarij ob valu terorizma v svetu mogoč.

Gledalci so v veliki večini (skoraj 90%) presodili, da pilot ni kriv.

 photo teror_zpsop0m7lvj.jpg

Kljub tako večinski odločitvi gledalcev pa gre za zelo težko vprašanje. V tem primeru je bil glavni problem predvsem v vprašanju, ali je pilot kršil odločitev ustavnega sodišča, torej da je prekršil zakon. Drugi argumenti se niso zdeli posebej močni, saj so bili potniki na letalu tako ali tako obsojeni na smrt. Tudi velika razlika v številu, torej 164 za 70000 je gledalce še bolj nagnila k oprostitvi. Toda, kaj bi bilo, če bi bilo potencialnih žrtev strmoglavljenega letala mnogo manj? 1000 ali 100? Bi gledalci odločili podobno? Tožlstvo je v gledalce skušalo zasaditi dvom, da so bili potniki na letalu sposobni vdreti v pilotsko kabino in razorožiti terorista in da pilot tega ni mogel vedeti. Bi moral še čakati in tvegati?

Prenesimo to na zajetje talcev, kakršnega so čečenski teroristi izvedli v gledališču Nord-Ost v Moskvi oktobra leta 2002. 40 teroristov je zajelo 850 obiskovalcev. Ruske oblasti so se odločile za napad s plinom, zaradi posledic je umrlo 130 ljudi. Je bilo to upravičeno? Če bi teroristi začeli pobijati talce, bi bilo žrtev še več, a nedvomno so številni umrli zaradi operacije ruskih posebnih enot.

Vsaka vojna zahteva svoje žrtve. Recimo, da nekaj sto teroristov zavzame celo mestno četrt. Osvobajanje bo zahtevalo uporabo letalstva in topništva, pri čemer bo ubitih mnogo civilistov. Temu se moderno reče postranska škoda, dejansko pa gre za nedolžne ljudi, ki so se znašli med dvema ognjema. Je to upravičeno? In kakšna je alternativa? Pogajanja ali celo predaja skupini, kakršna je recimo Islamska država?

Veliko je argumentov za uporabo nasilja s strani varnostnih sil, da bi se rešilo skupnost. Toda, tu je tudi nevarnost, da varnostne sile začnejo zlorabljati svojo vlogo. Postavimo se v drug položaj. Recimo, da ujamete terorista, ki ima podatke, kje in kdaj bo prišlo do naslednjega napada, a noče govoriti? Ga boste mučili? Ali boste spoštovali njegove človekove pravice? Ali boste celo podprli spremembo zakonodaje, po kateri bo mučenje v določenih primerih dovoljeno. Kaj pa, če gre le za sum, da je nekdo terorist in ima pomembne podatke? Ta pot je zelo nevarna, ker lahko kmalu končate v državi, kjer varnostne sile vohunijo za državljani, zapirajo in mučijo vsakogar, ki se jim zdi nevaren in v imenu obrambe skupnosti počnejo najbolj nezaslišane stvari. Ker je pač vojna.

Zanima me, kako bi gledalci glasovali, če bi se pred njimi odvijala sodna drama, v kateri bi vojak bil obtožen mučenja človeka, za katerega je sumil, da je teorist, da bi preprečil teroristični napad.

V tem svetu, ne le terorizma, ampak tudi vojn, kriminala in navadnih norcev, je vprašanje, ali je upravičeno žrtvovati nekaj ljudi, da bi jih rešili več, zelo pomembno. Kakor so pomembne tudi človekove pravice, zasebnost ljudi, vladavina zakona, svoboda in tako dalje. Treba je najti neko razumno pot, ki preprečuje skrajnosti v eno ali v drugo smer, v popolno nemoč države ali v njeno absolutno premoč.

Advertisements