Ob vsem negativnem poročanju, se marsikomu mora zdeti, da se slovensko gospodarstvo še vedno krči. A se ne. Tudi davkov je vedno več pobranih, proračunski primanjkljaj se niža. Število nezaposlenih se niža, število zaposlenih viša.  Nobenega razloga za veselo poskakovanje ob teh novicah ni. Rast ni tako visoka, niti treh odstotkov ne presega. Toda, stvari se premikajo v pravo smer.

Zaradi tega je veliko pritiskov, da bi se sadove rasti razdelilo v korist tega ali onega dela prebivalstva. Sindikati želijo višanje plač. Zdravstvo želi več denarja. Gospodarstvo še vedno vpije, da je v smrtnih mukah in bo jutri omahnilo v smrt, če ne bo davčne razbremenitve. Vlada mora potem vse te pritiske upoštevati in voditi politiko, ki upošteva želje po čim bolj uravnoteženem proračunu, ne  preveč obremenjem gospodarstvu in zadovoljnem prebivalstvu. To večinoma poteka tako, da vsaka skupina dobi nekaj. Vsi so nezadovoljni in vpijejo o krivici, a to nezadovoljstvo ni preveliko.

Tudi v najhitreje rastočih gospodarstvih  in v tistih, ki se bahajo s svojim bogastvom, najdete revščino. V kapitalističnem sistemu je to povsem predvidljivo. Ne morejo vsi biti zmagovalci, nekateri nimajo znanja in pridnosti, drugi so bolani, tretji so prestari in tako imate del prebivalstva, ki mu ne uspe. In živi z drobižem. Tudi, če drugače gospodarstvo raste v višave. Tudi številni otroci so žrtve takšnega stanja. in Slovenija ni nič posebnega.

Dobro delujoča država mora skrbeti, da ima izobraženo prebivalstvo. Vsi se strinjamo, da vsak potrebuje vsaj osnovno šolo in potem še nek poklic, če že pri univerzitetni izobrazbi prihaja do razhajanj, ali je res potrebno toliko študentov in ali nismo preveč osredotočeni na družboslovno izobrazbo. Država bi morala skrbeti, in tu ni pomembno, ali imamo državno ali zasebno šolstvo, da so vsem otrokom zagotovljene približno enake možnosti. Ne glede na status njihovih staršev. To se seveda dotika tudi prehrane. Ne morete namreč pričakovati, da bo lačen otrok imel enake možnosti, kot sit. Prej bo namreč razmišljal o hrani, kot o enačbah.

Zdaj, vsem se zdi logično, da je otrokom iz revnih družin treba nuditi brezplačno malico. Toda tu je težava, trenutek, ko se teorija dotakne prakse, kakor je to primer tudi na številnih drugih področjih, ko bi radi bili pravični in varčni hkrati, na koncu pa ste samo varčni. Ko  postavljate merila, kateri otroci naj dobijo brezplačno malico, morate nekje potegniti mejo in neizogibno se zgodi, da bo zaradi nekaj evrov nek otrok prikrajšan, kar bo, verjemite mi, privedlo do dodatnih frustracij. Vsekakor bo prihajalo tudi do raznoraznih manipulacij in dogajalo se vam bo, da bodo otroci iz bogatejših družin  na koncu dobivali brezplačno malico, čeprav je ne bodo potrebovali, medtem ko je nekdo revnejši ne bo. Ne glede na to, kako se trudite, boste vedno imeli nekoga, ki bo sistem znal obiti.

Zato menim, da je potrebno čisto vsem otrokom zagotoviti brezplačno malico v šoli. Znesek, ki ga boste zaradi tega plačali, bo višji, seveda, toda dvomim, da si ga ta država ne bi mogla privoščiti. Sploh zdaj, v časih gospodarske rasti.  In da, zavedam se, da bodo nekateri otroci tako nehvaležni, da bo kakšna malica končala v košu za smeti. S tem se pač morate sprijazniti, kajti to se bo dogajalo tudi, če noben otrok ne bo dobil brezplačne malice. Razvajen otrok, ki ima v življenju vse, bo tudi, če morajo starši plačati za tisto proč vrženo malico, to počel še naprej. Ker lahko.

Advertisements