Kaj reči o veliki ameriški tekmi za mesto predsednika ZDA, zdaj, ko je odločilni dan tik pred vrati? Letos in lani sem za svoj blog napisal verjetno več, kot je skupaj spravil kakšen slovenski časopis. Tej temi sem se posvečal bolj, kot katerikoli drugi. Gledal sem debate, najprej v predizborih, potem med Hillary in Donaldom, gledal sem oglase, spremljal ankete javnega mnenja, prebiral takšne in drugačne komentarje, spremljal brutalne spopade na spletu. Moj cilj je bil dokaj nepristransko opisovati dogajanje in na koncu koliko toliko natančno zadeti rezultat.

Seveda imam o vseh kandidatih, ki so nastopali v tem cirkusu, svoje mnenje. Tako tudi o Hillary in Donaldu.

Resnici na ljubo so ravno mediji krivi, da večina ljudi misli, kako v tej kampanji ne eden ne drug kandidat nima nobenega programa. Raje, kot bi vrtali v podrobnosti tega, kako bi Donald nižal davke in hkrati namenjal več za obrambo, so se obešali na njegov odnos do žensk. Raje, kot bi Hillary spraševali, kaj pomeni njeno sodelovanje v administraciji, ki je po svetu vodila na pol prikrite vojne, ki so terjale življenja tisočih ljudi, so jo skušali prikazati kot priložnost, da prva ženska postane predsednica ZDA.

 photo hilbv1_zpsp8k3aczw.jpg

Donald in Hillary sta republikanec in demokratka in če malo podrobneje pobrskate, vam bo postalo jasno, da v večini primerov zagovarjata stališča ene ali druge stranke, le da je Donald opustil politično korektnost. Je še pomembna razlika, s tem da je Donald populist, Hillary pa je postala človek elit, ki se bori, da v ZDA vse ostane po starem. Zagotovo, saj obljublja višje davke za bogatejše, a na to se ne bi preveč zanašal, glede na to, kako zelo je povezana s finančnim sektorjem. Mogoče za kakšen odstotek. Pomembna razlika je tudi, da je Donald nekdo, ki obljublja prelom na področju ameriške zunanje politike, kjer sta obe stranki vedno hodili vštric druga z drugo, čeprav sta se medsebojno tudi kritizirali.

Če bi gledal na obljube obeh kandidatov glede zunanje politike, potem bi takoj podprl Donalda Trumpa. S Hillary se nam obeta še več istega, morebiti bo arogantna politika, kakršno so oo zdaj vodile ZDA, privedla celo do velikega spopada z Rusijo. Če bi presojal o zdravstvenem zavarovanju, bi podprl Clintonovo. Obamacare mogoče ni popoln, je pa korak naprej. Trump obljublja, da bo vse skupaj ukinil in bo namesto tega pustil trgu, da vse uredi. Če bi se odločal glede davkov, bi spet podprl Hillary. Nižanje davkov ne bo rešilo ZDA, kajti že zdaj so tam davki nizki. Če hočejo Američani temeljito prenoviti svojo državo, morajo pobrati več davkov. Tudi, če hočejo odplačati svoje dolgove. V to, da bo v državi, kjer so davki že tako nizki, dodatno nižanje pospešilo rast gospodarstva in s tem večje davčne prihodke, ne verjamem. Mogoče bi to delovalo v Sloveniji. Če bi gledal na trgovinske sporazume, potem bi takoj podprl Trumpa. Tu je končno nekdo, ki mu je dovolj, da velika podjetja doma zapirajo tovarne in se selijo v cenejšo tujino, potem pa izdelke prodajajo domov. Hkrati je to človek, ki to delovanje dobro pozna in ga je zato tudi sposoben ustaviti.

Resnici na ljubo imata oba kandidata svoje prednosti in slabosti in sta mnogo več, kot karikature seksizma in pokvarjenosti, v kakršne so ju spremenili mediji. Res je, Hillary ima izkušnje, medtem ko za Donalda ne veste, če se prav zaveda, kaj pomeni biti predsednik ZDA.

 photo trumpbw_zpsd5qiun4h.jpg

Kljub vsemu, čeprav bi mi ideološko Hillary Clinton morala biti bližje, se ne morem pripraviti, da bi jo podprl. Izkazala se je za izrazito pokvarjeno in čez mero ambiciozno osebo, ki je pripravljena iti čez trupla, samo da bi postala prva ženska v Beli Hiši. Vidim jo kot nekoga, zaradi katerega se lahko enkrat prihodnje leto zbudimo v tretji svetovni vojni. Kot nekoga, ki se prisrčno smehlja temnopoltim v ZDA, a jih uporablja le kot volilni bazen in ji niti malo ni mar zanje. In tako počne z vsemi, medtem ko z neverjetnim vplivom na medije, ki si ga je pridobila v tej kampanji, svet pripravlja na obračun z Rusijo.

Priznati moram, da imam nekaj simpatij do Donalda Trumpa, a nikakor ne dovolj, da bi ga lahko podprl. Je republikanec. To je prvo. A potem, če ga poslušate govoriti, se vam mora zazdeti, da nikoli ni obvladal angleščine. Prav tako je v njegovih besedah zaslediti ogromno njega, kar nam kaže na to, da gre spet za ambiciozno osebo, ki ji je v prvi meri mar, kakšen uspeh bo požela, ne kaj bo z državo in svetom. Je občutljiv in rad udari nazaj na vsako kritiko, ker je neracionalno in celo nevarno. Simpatijo do njega imam verjetno zato, ker je populist, ki se bori proti ameriškim elitam. Ker nagovarja belopolti delavski razred, ki je toliko izgubil z globalizacijo in ki so ga tisti, ki so se nekdaj hranili na njegovi podpori, že zdavnaj zapustili. Govorim o demokratih, ki so podobno kot druge velike levičarske sile v zahodnem svetu, postali koalicije manjšin, žensk, medtem ko jim za svojo nekdanjo bazo ni več mar.

V ZDA vidim to, kar se dogaja tudi po Evropi. To norčevanje iz manj izobraženega belopoltega sloja, predvsem iz moških. To poniževanje, zaničevanje. Vsega so krivi. Rasizma, seksizma, imperializma, nasilništva, povrhu so pa še zgube, ki ne znajo poskrbeti zase. Če bi tako govorili o temnopoltih, bi bili takoj označeni za rasiste, a o belopoltih, predvsem moških, lahko rečete vse kar vam pade na pamet. Zame je to nesprejemljivo, ker vidim svet bolj razdeljen na razrede, kot na rase. Ker mi je bolj pomembno, da pripadnik katerekoli rase, religije in obeh spolov, ki je bil poražen v tem kapitalističnem svetu, kjer zmagujejo le tisti na vrhu, dobi priložnost, da se znova postavi na noge.

Menim, da se prav tukaj skriva razlog, zakaj je Donald Trump tako priljubljen, celo tako, da ima možnosti zmagati. Hkrati se tukaj se skriva še pomembna lekcija, ki bi se je vsi morali naučiti.

 photo jillbv_zps4s6ejodt.jpg

Če bi lahko glasoval na ameriških volitvah, bi glasoval za Jill Stein, ker Bernija Sandersa ni več. Za Garyja Johnsona ne bi, ker je libertalizem na številnih področjih zelo daleč od mojega srca. Seveda Jill Stein ne more zmagati, ampak glas zanjo bi pomenil glas za alternativo, ki lahko nagovarja tudi tiste, ki bodo sicer svojo podporo dali ljudem, kot je Trump. Ne se slepiti, da bo po Trumpu, tudi če ta izgubi, gibanje, ki ga je ustvaril, izginilo. Hkrati smo videli, kako zelo močno je anti elitistično čustvo na demokratski strani. Trdim, da če bi Bernie Sanders bil na mestu Hillary Clinton, da bi njegova zmaga bila naravnost ogromna, saj bi pobral ogromno podpore, ki jo zdaj uživa Trump, sploh v nekaj ključnih državah, kot so Ohio, Michigan, Severna Karolina… Jill Stein tega ne more, ker je v ZDA v trenutnih razmerah zelo težko karkoli doseči brez velike organizacije. Zeleni morajo to najprej šele ustvariti, to pa je možno le, če počasi pridobivajo na podpori volilnega telesa, da bi enkrat v prihodnje lahko postali resna konkurenca. Seveda, Jill Stein tudi ni najbolj karizmatična oseba.

Največje razočaranje te kampanje so mediji. Povsem očitno so se postavili na stran kandidatke demokratov. Ne le v ZDA, tudi pri nas. Trump uživa podporo le kakšnega res skrajnega desničarskega ali nacionalističnega časopisa, drugače vsi tulijo v en rog. Pravih vprašanj postavljajo malo, ampak raje iz tekme delajo cirkus. Če Trump čivkne kaj neumnega, je to takoj novica. Pomembno je, kateri zvezdnik je podprl Hillary. Kako bo eden ali drugi kandidat skozi davčno politiko pomagal ZDA, da popravijo svojo infrastrukturo, je pomembno mnogo manj. Za medije, čeprav je to ključno vprašanje za Američane. Razkritja wikileaks so v ZDA mediji skušali predstaviti kar kot ruski projekt vplivanja na ameriške predsedniške volitve, samo da se ne bi bilo treba ukvarjati z vsebino. Iz teh razkritij lahko sicer ugotovimo tudi, kako zelo so mediji in demokratska stranka povezani. Za ZDA je zaradi tega zelo nujna ne le politična prevetritev, ampak tudi medijska.

Advertisements