Nič posebej presenetljivega se ni zgodilo na ameriških predsedniških volitvah. Oba kandidata sta bila izredno izenačena, kar je potrjevalo kar nekaj anket javnega mnenja.  Mediji so na žalost večinoma poročali zelo navijaško in so upoštevali le tiste, ki so kazale na prednost demokratske kandidatke, s čimer so bržkone skušali vplivati na volivce. O usodi celotnih ZDA je odločilo le nekaj ključnih držav, večina je bila ves čas v enem ali drugem taboru. Za Hillary se je zdelo, da ima nekaj malega prednosti, a ta občutek je varal. Donald Trump je uspel zmagati celo v državah, ki so se zdele trdno demokratske, kot so Wisconsin, Michigan in Pensilvanija. Na koncu je razlika po še ne čisto popolnih rezultatih pri skoraj 120 milijonih oddanih glasov minimalna. Hillary je dobila za skoraj četrt milijona več glasov, a tekmec jo je porazil v številu dobljenih elektorskih glasov. To je mogoče zato, ker je Hillary premočno zmagala v nekaj državah z velikim prebivalstvom, medtem ko je Donald marsikje zmagal z majhno razliko.

Po nepopolnih rezultatih, ima Donald Trump 276 elektorskih glasov, Hillary Clinton 228. Za zmago je potrebnih 270.

A najprej nekaj osnov. Američani volijo po posameznih državah, kjer za razliko od dveh manjših izjem v Nebraski in Mainu, zmagovalec dobi vse elektorske glasove. Elektorji so potem tisti, ki izvolijo predsednika ZDA.  Države imajo število elektorjev določene glede na število prebivalstva. Nič čudnega torej ni, če recimo vidite večino ZDA obarvane rdeče, v barvo republikancev, a imajo demokrati kljub temu veliko elektorskih glasov. Državi New York in Kalifornija prinašata ogromno, medtem ko je Nebraska bolj malo vredna. Prav zaradi tega v takšnih bolj odročnih in hkrati že odločenih državah predsedniški kandidati ne nastopajo veliko. Pomembno je tudi vedeti, da so ZDA zelo razdeljene v svoji podpori tudi glede na raso, spol, starost, izobrazbo in tako naprej. Demokrati zadnja leta stavijo večinoma na koalicijo žensk, manjšin, bolje izobraženih. Republikanci se zanašajo na belopolto prebivalstvo, sploh na moške, slabše izobražene in iz ruralnih področij. Vse to ni ravno nekaj novega in česar v obeh taborih ne bi vedeli. V skladu s tem se potem tudi kandidati obnašajo. Je razlog zakaj bi Trump gradil zid na meji z Mehiko in zakaj se je  Hillary predstavljala kot priložnost za prvo žensko predsednico. Tudi v napadih drug na drugega ni veliko naključnega.

 photo trumphq_zpsja6bislo.jpg

Veselje v Trumpovem taboru

V tej kampanji se je izostrila zelo pomembna ločnica. Donald Trump je nastopal kot populist, ki posluša majhne ljudi, Hillary Clinton kot predstavnica elit z izkušnjami, ki ne bo počela neumnosti. Zdaj, je pričakovanje odpuščenega delavca nekje iz Ohia, ker so lastniki tovarne proizvodnjo preselili v Mehiko,  da bo mu v pomoč milijonar, ki bi nižal davke  bogatim, racionalno? Ni. Toda v tej igri je več čustev, kot treznega premisleka. Ljudje, ki jih je sistem pustil na cedilu, bodo težko zaupali nekomu, ki ga imajo za predstavnika tiste elite, za katere so dobri le kot volilni bazen, drugače so pa zanje neizobražene zgube. Hillary je zagotovo prepoznana kot predstavnica elit. Če kaj, potem je Trump v tej kampanji uspel vse svoje tekmece prikazati kot pokvarjene politike, medtem ko je, tudi s svojo politično nekorektnostjo, ustvarjal videz outsiderja. Vzbudil je upanje, da je rešitelj, kar bi pojasnilo njegove gromozanske shode, kjer se je trlo ljudi. Na shodih Hillary Clinton je bilo ljudi bolj malo.

Na tem mestu je treba poudariti, da bi demokrati še kako lahko slavili, če bi za svojega kandidata izbrali Bernija Sandersa. Ta je namreč tudi nagovarjal ta sloj in je imel karizmo, da je okoli sebe lahko zbiral množice. Toda demokratska stranka mu je raje pod noge metala polena, saj je zanje edina izbira bila Hillary.

 photo hillhq_zpswzurei4p.jpg

žalost v taboru Hilary Clinton

Jasno je, ni vse v delitvi na populizem in elitizem, je pa ta prepad Trumpu pomagal zmagati. V ozadju imamo poznano delitev na republikance in demokrate, na politiko, ki jo zastopajo in ljudi, ki jih podpirajo. Republikanci imajo podporo večinoma pri belopoltih, pri moških, pri tistih ki živijo na podeželju in ki zagovarjajo močno vojsko in policijo, nasprotujejo ilegalni imigraciji, zahtevajo ostrino do kriminala, hočejo nizke davke, stavijo na trg, so bolj religiozni. Demokrati iščejo podporo pri ženskah, manjšinah, živečih v mestih, nasprotujejo rasizmu in seksizmu, bi z višjimi davki za bogatejše gradili ZDA, verjamejo v vlogo države na skoraj vseh področjih. Zdi se, da ne glede na to, kakšen je politik, in v tem primeru smo imeli dva res izredna primerka, bi večina baze na eni ali drugi strani volila za svoje. Zaradi tega je tudi večina držav že v naprej razdeljenih. Razlika, zaradi katere je Trumpu uspelo, je pač, da je demokratom ukradel nezadovoljne, ki so jih ti odrinili, ko so namesto Sandersa izbrali Hillary Clinton. No, resnici na ljubo gre za ljudi, na katere demokrati ne stavijo več veliko, ker živijo v prepričanju, da bodo ZDA vedno manj bele in bodo potem zmagovali s podporo drugih. Kar je iluzija, a pustimo to ob strani.

Donald Trump je po podatkih The New York Times med moškimi zmagal s 53% proti 41%, medtem ko je med ženskami izgubil s 54% proti 42%. Med belopoltimi je Trump zmagal z 58% proti 37%, med temnopoltimi pa je izgubil kar 88% proti 8%. Med latinoameričani je zmagala Hillary s 65% proti 29%. Donalda so volili bolj starejši, Hillary mlajši. Donald je zmagal v ruralnih področjih in manjših mestih (62% – 34%), a tudi v predmestjih (50% – 45%), Hillary je premočno zmagala v mestih z nad 50000 prebivalci (59% – 35%). Trumpovi volivci so bolj religiozni in jih je več služilo v oboroženih silah.

Poglejmo si, kako je potekal sam boj na voliščih. Potreboval je namreč nekaj ključnih držav. Najprej, Florido. S Floride so podatki začeli prihajati malo po polnoči, ko so se tam zaprla volišča in bilo je ves čas tesno. Demokratom se je zdelo, da lahko tam dosežejo hitro zmago, republikancem, da s porazom lahko kar obupajo. A na koncu je Trump slavil z 49,1% proti 47,7% in dobil 29 elektorskih glasov. Florida je ena bolj poseljenih ameriških držav. Nič še ni bilo izgubljeno za Hillary, medtem ko je moral Trump dobiti še marsikaj. A potem sta padla Ohio in Severna Karolina, kar je pomenilo, da Trump potrebuje le še kakšno presenečenje. V Ohiu je Trump slavil z 52,1% proti 43,5% in pobral 18 elektorskih glasov, v Severni Karolini s 50,5% proti 46,7% je dobil 15 elektorskih glasov. Za te tri države se je vedelo, da bo tesno, celo iz bolj kot ne zmanipuliranih anket javnega mnenja. Toda prava presenečenja so šele prihajala. Donaldu Trumpu je namreč uspelo dobiti kar tri države, ne eno, za katere je moral upati za končno zmago. To so Pensilvanija z njenimi 20 elektorskih glasov, kjer je zmagal z 48,8% proti 47,7%, Michigan z 16 elektorskimi glasovi, kjer je zmagal s 47,6% proti 47,3% in Wisconsin z 10 elektorskimi glasov, kjer je zmagal z 47,9% proti 46,9%. Konec igre. Obrazi novinarjev, ki so večinsko navijali za Hillary, so potemneli.

Rad bi poudaril, da sem sumil, da lahko Michigan podpre Trumpa in to zato, ker je tudi Sanders tam premagal Hillary, čeprav so ji ankete kazale na znatno prednost. Nisem pa pričakoval takšnega preobrata v Pensilvaniji.

 photo pinokio_zpsmgp2bgbc.jpg

Večina novinarjev danes zjutraj

Na koncu o medijih. O tem sem pisal že zjutraj in velja še enkrat ponoviti. Tisti, ki pravijo, da je rezultat ameriških predsedniških volitev prišel kot kdo ve kakšno presenečenje ali lažejo, ali so nesposobni. Bilo je jasno, da večina medijev navija za Hillary Clinton. Ne le v ZDA, tudi v Evropi, kjer so le prenašali ameriška poročila. Hkrati so zavajali z anketami javnega mnenja, od katerih vse niso bile slabe in so nekatere kar dobro kazale stanje podpore. A ozirali so se le na tiste, ki so potrjevale, da Hillary vodi. Verjetno so hoteli Američane prepričati, da je Hillary Clinton malodane že zmagala in da se ne splača podpirati Trumpa. Še huje, nekateri ameriški novinarji so celo sodelovali z demokratsko kampanjo, kar vemo iz razkritij wikileaks. Posledic za takšno nekorektno delovanje na žalost ne bo, čeprav bi bilo na mestu vsaj opravičilo. Ne le od ameriških novinarjev, ampak tudi od številnih slovenskih, ki sicer niso bili povezani z demokratsko kampanjo, so pa na veliko zavajali Slovence.

Advertisements